Zakaj veslam?

Odkar smo pristali na Barbadosu, sem že neštetokrat odgovoril na vprašanje zakaj sploh veslam. Odgovor je odvisen od trenutnega navdiha in verjetno sem kdaj pa kdaj tudi sam sebi kontradiktoren.
Tukaj je en zapis, ki sem ga pred pol leta.

——-

Vprašanje »Zakaj veslaš?« mi je najbolj priskutno od vseh. Verjetno zato, ker vem, da bom sogovornika najverjetneje z odgovorom razočaral. Ne bom odgovarjal z dolgimi, poglobljenimi in transcendentno obarvanimi stavki. Enostaven »ker mi je všeč« zaobjame bistvo mojega življenja in mišljenja. To ni instant zadovoljevanje potreb prek užitka, ampak polnjenje življenja z trenutki, ki me radostijo. Všeč mi je veslat in rad preživljam dolge dneve in tedne na morju.

Če pa je nekdo, ki je blizu, pa se le potrudim z daljšim odgovorom, ki pa je že bolj zapleten.

Na dolgi vožnji proti Španiji je prijatelj izjavil eno še kako pomembno trditev. Ljudje imamo vodo zapisano v genih. Voda je nujna za preživetje, vsa pomembna mesta so nastala ob obali ali ob rekah. Voda je življenje. Od tukaj pa ni več daleč do prostrane modrine in mojega ljubkovalnega odnosa do nje.

Vsakemu bi privoščil, da bi dočakal sončni zahod na morju, v kajaku, obrnjen proti potapljajoči se krogli in neverjetni barvam neba. Občutki so fenomenalni. Sam si in uživaš v trenutku. Čez minuto, ko se spusti mrak, pa doživiš obrat življenja. Zavedaš se, da bo kmalu noč in da si še vedno v kajaku na sredi morja. V prsih te stisne in nagonsko veš, da ne bi smel biti ob te uri na morju in si rečeš, da tega nikoli več ne boš ponovil. Da boš vedno pol ure pred mrakom že na varni obali in boš sončni zahod raje opazoval iz varnega zavetja kopna. V takšnem trenutku se zavedaš svoje krhke minljivosti in to te požene, da iz svojega kratkega obstoja narediš nekaj stvari, ki jih drugače ne bi.

Zato veslam. Zaradi prešernih in strahotnih občutjih, ki jih ob tem doživljam.