Uspelo nama je, spet sva na trdnih tleh

March 9, 2015 - 4 minutes read

Pristala sva v Grčiji!

Ponovil se je malteški scenarij in nisva pristala tam kjer sva sprva načrtovala. Namesto na Kreti sva sedaj na Peloponezu. In to po res epskem 48 urnem šprintu na katerega sem zelo, zelo ponosen. Šlo je izredno na tesno in na koncu nama je s ščepcem sreče uspelo.

fotka

Začelo se je v sredo, ko sva znova pristala na viharnem sidru, ki ima na naju zanimiv vpliv. Čim se zapreva v kabino zapadeva v popolno hibernacijo. Telo zavrača hrano in vodo. Kakšna pomaranča še gre, o čem kuhanem pa niti slučajno ne smeva pomisliti in tudi pogovarjava se skoraj nič. Veter ni bil močan, a naju je kljub temu stalno premetavalo. Vremenska napoved pa je bila še slabša. Slabo vreme čez noč, nato dva dni relativno ugodnega vetra, ki jim bo sledilo tri dni pekla z izredno močnim vzhodnikom (40 vozlov). Bila sva 130nm pred Kreto kar je pomenilo, da niti slučajno ne bi imela dovolj časa, da bi prehitela vzhodnik.
To naju je precej poklapalo in še bolj potisnilo v brezbrižnost. Ne vem kaj me je pičilo, da sem se začel igrat z navtično karto na telefonu in ko sem dovolj pomanjšal karto sem opazil, da Peloponez sploh ni tako daleč. V ravno črti naju je ločilo le dva dni veslanja. Ravno toliko kot naj bi trajalo vremensko okno. Še nekaj stvari sem izračunal potem pa plan, da bova namesto na Kreto veslala na Peloponez, predstavil Huwu, ki je idejo takoj zagrabil. Siguren sem, da bi pristal na vse, samo, da nama ne bi bilo treba prestat tri dni centrifuge zaprta v kabini.

Naslednjih 48 ur je bilo bitka s časom. Jure naju je konstantno zalagal z najnovejšimi vremenskimi napovedmi, midva pa sva veslala kot da nama gre za življenje. Vmes sva znova pristala za tri ure na viharnem sidru, a je na srečo lokalna anomalija šla hitro mimo.

Preden je udaril vzhodnik nama je uspelo prilesti že kar precej v zaliv med prvim in drugim (gledano iz Z proti V) polotokom na Peloponezu. A ko je enkrat udarilo je bilo kljub temu, da sva bila že v zalivu, ki je sicer res velik, a vseeno, grozno. Večino časa je tako in tako deževalo ali pa sva imela točo, ko pa je udaril veter je bilo še huje. Dvometrski valovi (znotraj zaliva!), hud dež, strele in grmenje. Polega tega pa še majhni otoki, čeri in obala, ki je nisva poznala. Tudi čez dan navigacija ne bi bila lahko. Najina barka je pač malo večja banja, ki zdrži veliko in je super za odprto morje. Ni pa narejena za obalno navigacijo v močnem vetru. Če z njo želiva zadeti recimo 100m pas in imava veter v bok, se mora navigacija začeti že 10-20 kilometrov prej, odvisno od vetra.

Na srečo in z nekaj znanja sva uspelo doseči kopno v soboto ob štirih zjutraj. Pričakali so naju Stavros, Dimitris in domačini, ki naju sedaj gostijo kot bogova. Stavros, lastnik kajakaške trgovine v Atenah, ki prodaja tudi moje obeske za ključe, je krivec, da sva se s Huwem sploh spoznala. Na njegovem Facebooku sem namreč opazil Huwa. Toliko naključij, da bi človek še začel verjet v usodo. A je dovolj, da pogledaš naslednjo vremensko napoved za Mediteran in ti je jasno, da vse en čisti kaos.

Tags: , , , ,