Samoprevara in motivacija

January 10, 2011 - 5 minutes read

Sem ravno pod tušem ali na kavi in dobim briljantno idejo. Od lastne genialnosti me strese po celem telesu, metuljčki mi priletijo v bušija in mravlje se utaborijo v riti. To je to. Začnem vrtat še globlje in dosežem nivo evforije. O ničemer več ne morem razmišljat razen o tem. Ideja je kot ljubezen. S to razliko, da je njena uresničitev v mojih rokah.


V glavi takoj naredim načrt in začnem brskat po internetu za vsemi možnimi informacijami. V mislih se mi začnejo kolovratit medmeti hmm, aaa, ,joj, eee. Ugotovim, da ni vse tako enostavno kot sem si na začetku predstavlja in da bom potreboval pomoč. Začnem brskat za ljudmi, ki bi mi lahko pomagali in jim napišem email. Trikrat ga preberem, a potem, ko je že odposlan, vedno najdem kako izpuščeno črko ali nepravilno zaporedje besed.
Počakam nekaj dni in bentim nad tem, kako jih moja ideja ne navduši in zakaj že dva dni ne odpišejo. Pozabim, da imajo tudi oni svoje ideje in življenje. Čez dan ali dva, dobim prvi odgovor. Super, pomagal bo. Nekdo odpiše po dveh mesecih in se opraviči, da ni imel tri minute časa. Vendar če še vedno potrebujem pomoč, mi bo z veseljem pomagal. V roku enega leta, verjetno.

Skozi mesece nakupim stvari in jih preizkusim. Datum odhoda se nevarno bliža, a nekaj stvari, ki sem jih naročil preko interneta iz ZDA ali Kitajske, še vedno ni na spregled. Zaženem mali preplah in jih kupim v Sloveniji. Plačam dvakrat več.
Končno nastopi dan D in sedem v kajak. Natovorjen je huje kot Krpanova kobila in zdi se, kot da veslam po medu. Čez nekaj ur se mišice navadijo in kajak začne lahkotno drset po gladini. Za prvo noč si najdem lepo prodnato plažo in skuham si dobro večerjo. Zaspim kot top. Naslednje jutro se zbudim s sončnim vzhodom. Hladno je in zaradi mokrih oblek začnem drgetat. Počasi pospravim šotor in začnem veslat. Čez dve uri se od vročine začnem polivat z vodo. Ustavim se za kratko kosilo in popoldne odveslam še nekaj ur. Zvečer si poiščem prodnato plažo…..To vajo ponovim tridesetkrat.

Ko sem fizično na robu izčrpanosti in me vse boli, majhne stvari odločijo, ali bom imel prijeten dan ali ne. Če se lahko ustavim v kakšni vasici, da pojem kosilo v konobi, je skoraj sigurno, da bom vsaj do večera dobre in pozitivne volje. Če ne, si bom pač še enkrat skuhal pašto.
Zakaj vsak dan znova sedem v moker kajak in sem v njem devet, deset ur? Zato, da pridem na cilj. Tisti, ki je rekel, da je pot važnejša od cilja, ni še nikoli po cele dneve sam veslal. Ali pa more kaj razčistiti sam s seboj. S tem sem opravil že doma, pred leti.

Pot si razdelim na več posameznih delov, da imam občutek, da že v kratkem roku nekam napredujem. Največji psihološki trik, ki ga vedno znova izvajam sam nad seboj, je prelaganje. Zjutraj začnem in si rečem, da bom po štiriinpetdesetih kilometrih poslal sms kakšni zanimivi osebi. Cel dan se tega veselim in nestrpno pogledujem na GPS, kdaj bo mrcvarjenja konec. Končno se odštejejo še zadnji metri in čakanja je konec. Lahko pošljem SMS. Sedaj nastopi ključen trenutek samoprevare. Gledam mobitel in že vem, kaj vse bom napisal. A glej ga zlomka, odložim ga in skuham si večerjo. Jutri bo nov dan.  Sms bom poslal jutri, po novih štiriinpetdesetih kilometrih.

To ne pomeni, da na poti ne uživam. Sedaj so mi v spominu ostali samo še prijetni spomini. Oh, luknje v spominu, kako vas imam rad!
Če boš šel na podobno pot, ti svetujem, da se pred podvigom zaljubiš. Ne boš verjel, kako hitro lahko veslaš in koliko energije imaš!

Tags: , , , , , , ,