Peloponez

March 21, 2015 - 1 minute read

Kako čudno je, da v preobilici časa, človek ne najde pol ure, da bi napisal blog. Ta človek sem seveda jaz, zadnji teden čista lenčina, ki poka od dolgčasa, a si ne vzame časa, da bi o dogajanju poročal v širni svet. Razen po kratkih tweetih in objavah na Facebooku, ki so pa itak bolj namenjeni pritegovanju pozornosti in interakcije, da minute hitreje minejo.
Od pristanka na vzhodnem delu Peloponeza, v Monemvasiji, se ni zgodilo veliko novega. Čakamo, da anticiklon nad egejskim morjem mine, da se poleže severnik in da se bomo lahko znova podali na morje in zaveslali proti Turčiji.
Da se je vsaj malo dogajalo, smo vsi trije obiskali frizerja in brivca.

Tako sem v desetih minutah znova postal fant(ek).

Na žalost nič ne kaže, da bi se razmere uredile. Od dolgčasa in zato, da se vsaj malo migam (v zadnjem tednu sem se zredil štiri kile!), sem si sposodil kolo in se odpeljal v 90km oddaljeno Šparto. Tako, da se sedaj dolgočasim tukaj namesto v Monemvasiji.

Huw in Dimitris pa sta šla med tem na pohod – za dva dni v hribe.
Čez en teden bosta minila dva meseca odkar sem šel od doma v Tunizijo. Kakor kaže bo to moja najdaljša odprava! Preračunano na milje/dan pa bo itak epsko….počasna.

Tags: peloponez