Iracionalnost, strah in ujetništvo evolucije

November 11, 2013 - 5 minutes read

Stremim k racionalnosti in dlake mi gredo pokonci, ko naredim ali občutim nekaj, kar vem, da ni prav. Da je čisti ostanek evolucije, ki nima nikakršne podlage v današnem svetu. Že nekajkrat se mi je zgodilo, da so čustva (no razen pri ženskah), prevzela dominantno vlogo nad raciom do te mere, da sem se sam sebi zdel neumen in celo razočaran sam nad seboj.

Ko sem bil majhen, sem seveda občutil tesnobo, ko sem v temi (ali včasih celo podnevi) hodil po gozdnati poti do doma in v bližini zaslišal premikanje vej. Na srečo je ta strah dokaj hitro izginil in sedaj se mi zdi smešno, da sem ga sploh kdaj imel.

Nisem se pa smejal, ko sem pred nekaj leti, ponoči, na majhnem, kakih sto metrov velikem, otoku, skoraj izgubil živce. Na otočku je bilo samo eno drevo in veliko grmičevanja. Nobenih koz ali ovc, nobenih vidnih živali.

fear

Ko sem se po večerji zaprl v šotor, so se začele dogajati čudne stvari. Kamni so se začeli premikat. Ne vem kako in ne vem zakaj, a slišal sem, da so se kamni ropotali. Eden tukaj, drugi tam, tretji nekje zadaj…Najprej sem šel ven in z lučjo posvetil naokoli. Nič. Šel sem nazaj in probal zaspat. A po nekaj minut se je znova začelo. Eden tukaj, drugi tam, tretji… Tedaj sem šel ven že malo bolj sumnjičav. Kako je možno, da se slišim premikanje kamenja, ne vidim pa vzroka? Prepričeval sem se, da očitno nekaj je, samo jaz ne vem kaj in da sigurno ni nekaj nevarnega. Tako sem se prepričeval in prepričeval, a zvoki se niso umirili in po nekaj minutah sem planil ven iz šotora. Z lučjo v levici in nožem v desnici. Seveda nisem našel vzroka hrupa. Strah je naraščal in naraščal, čeprav sem vedel, da je to brezveze, da na otoku sigurno ni nečesa meni nevarnega.Čeprav sem se prepričeval v to, se je strah kopičil, postajal sem živčen in nemiren. Ker zvoki kar niso hoteli ponehat, sem prišel do točke, ko nisem več zdržal. Moral sem oditi iz otoka. In to ob polnoči, zmatran, po 10 urnem veslanju in prepotreben spanca. Spakiral sem šotor, se preoblekel nazaj v mokre obleke, zložil stvari v kajak in ga začel porivat proti morju.
Takrat sem se zamislil. Ali sem res tako iracionalen človek? Ali je mogoče, da sem jaz, častilec racionalnosti, podlegel svojem primarnem nagonu, slepemu ostanku evolucije? Takrat sem začutil prezir do samega sebe, se nasmehnil in si rekel »Ne me zezat, pa sej ne morem bit tak bedak!«. Kajak sem odpakiral in znova postavil šotor. Tokrat nekaj metrov stran od prejšnje, začarane lokacije, bliže morju. Valovi so preglasili zvoke kamnov in zaspal sem kot dojenček.

Na ta zapis so me spodbudili včerajšnji občutki, ko sem ponoči plaval v morju in se ob tem nisem počutil sproščen.. Čeprav vem, da v Fiesi ni morskih psov (in tudi če bi bili, me ne bi napadli) ali kakih drugih nevarnih živali, me je bilo strah zaplavat 50m od obale. Mogoče je to še ostanek preživetnevega nagona, ki nas je varoval pred tem, da bi se sami podali ponoči v gozd, v neznano, nekam, kamor nimamo kontrole. A strašno se mi zdi, da sem ujetnik teh nagonov in dejstva, da se jih še nisem otresel. Kljub temu, da vem, da bom srečnejši, ko bom mirno plaval pod zvezdami, mi to še ni uspelo. »Bog ve«, koliko takih takih nagonov je še v meni, ki mi preprečujejo, da bi še bolj užival v današnjem svetu.

Tags: