Hej ti, s kanujem!

January 26, 2011 - 2 minutes read

To objavo sem napisal pozno jeseni, po enem izmed velikih nalivov.

Včasih me popolni neznanci ujamejo nepripravljenega s kakšnim na videz banalnim vprašanje. Golega in brez odgovora. Včeraj zvečer sem šel na svoj najljubši trening, tek od Šiške do Kajak Kanu Kluba nasproti Špice, 45min veslanja in tek nazaj, vse skupaj dve uri lahkotnega gibanja.

Včeraj je bilo malo drugače. Ljubljanica je bila presenetljivo hitra, pod mostovi skoraj deroča. Vožnja s tokom je bila bolj podobna formuli 1 kot veslanju, za nazaj pa je bila druga zgodba.  Ne boj, mesarsko klanje za vsak meter. Najhuje je bilo pod mostovi, kjer so zaradi podpornih stebrov nastale čisto prave brzice in v življenju še nisem veslal s tolikšno intenzivnostjo kot pod tromostovjem. Nekajkrat sem se že videl kako, s kajakom na rami, pešačim po stari Ljubljani, ker se je kajak dobesedno premikal samo po centimeter.

Ko sem prišel do Petkovškega nabrežja sem že sopihal kot najhujša parna lokomotiva. Ker je tok po sredini reki najmočnejši, sem moral veslati tik ob robu in zato sem (upravičeno) zbujal čudne poglede od žejnih dečkov in deklic, ki so se kratkočasili na stopnicah.

Kar na enkrat je ena mladenka zaklicala za mano »Hej ti, s kanujem! Zakaj si tu?«. Ostal sem čisto mrzel. Kaj lahko rečem na to, da se v sredo, ob devetih zvečer , raje borim na Ljubjanici, kot pa da doma ležim na kavču ali pa se pripravljam na študentski žur do jutranjih ur v kakem ljubljanskem pajzlu? Stvari so mi všeč ali pa mi niso. Ne poznam vedno razloga, zakaj je tako. Enostavno tako je. Nekaj in nekdo mi je lahko všeč na prvi pogled, drugega pa lahko odpišem še preden je odprl usta. Enako je pri bilo včeraj s kajakom. Ne vem zakaj sem bil tam. Vem pa, da če ne bi bil, bi mi nekaj manjkalo.

Tags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,