Gozo

Uspelo nama je, pristala sva na Malti. Sicer ne točno tam kjer sva hotela, v Valeti, ampak na Gozu, otoku severno od Malte. Dobrih šesti dni sva potrebovala za teh 200 navtičnih milj (360km), od tega sva preživela zaprta v kabini 30 ur, kar je tudi bil najtežji del celotne poti. Ko sva prišla v marino Mgarr je Huw takoj odšel uredit zadeve s cariniki in v pisarni srečal Iana, tudi Avstralca, ki se je skupaj s partnerko in dvema otrokoma preselil na Gozo. Beseda je dala besedo in povabili so naju, da namesto v hotelu prenočimo pri njih.

V marino pa nisva prišla čisto s svojimi močmi, zadnjih 10nm so nama pomagali (pomorski) piloti iz Valete. Ravno nekaj ur nama je zmanjkalo, da bi preveslala še teh zadnjih nekaj kilometrov, a se je zelo hitro dvignil močan vzhodnik in spet sva pristala na viharnem sidru. Takrat je priskočil na pomoč Albert, ki nama je že prej veliko pomagal pri logistiki, in poslal eno od lastnih ladij (pomorski piloti so združeni v zadrugo), da naju je potegnila v marino. Če ne bi sprejela tega prevoza, bi naju tri dni premetavalo kot v centrifugi in naju vrglo še za kak dan ali dva nazaj proti Tuniziji. Ni ravno športno, je pa življenjsko. 🙂

Na Atlantiku smo bili na vihranem sidru samo enkrat, na tej odpravi pa bova verjetno kar nekajkrat. Če si 24 ur na dan zaprti v mao večji krsti z nekom, se ne moreš čisto stalno pogovarjat. Je preveč naporno. Ugotovila sva, da imava s seboj tri pametne talefone in dva računalnika, na niti eni naprava pa nimava niti ene skladbe, ki bi nama lahko skrajšala kakšno uro.

Jutri dobiva tudi vso hrano in opremo, ki sva jo zaradi birokracije poslala na Malto namesto v Tunizijo. Zadnji teden sem dvakrat na dan jedel pire krompir s šunko in porom. Še iz zaloge prejšnjega lastnika, ki je pred tremi leti veslal najino barko iz Portugalske na Kapverdske. Sedaj pa dobiva vsak po deset različnih jedi. Tega verjetno še nisem omenil, Huw je vegetarijanec. Daj mu brokoli, ki ga jaz res ne maram, in je najsrečnejši človek na svetu.

Prva etapa naju je oba prijetno presenetila. Brez bruhanja, relativno hitra sva bila in jo odnesla brez posledic. Huw se je že naučil malo veslat in sedaj mu tudi krmiljenje z nogo ne povzroča več prevelikih preglavic. Se pa zavedava, da je pred nama še levji delež poti, ki je ne smeva vzeti z levo roko.