13. dan Dubrovnik in zbogom GoPro

August 1, 2010 - 2 minutes read

Točno eno leto je okrog in 1. avgusta sem znova priveslal v Dubrovnik. Vreme je bilo končno vredu, malo burje na začetku vendar nič groznega.

Od danes naprej me ne bo več skrbelo, da bi mi ukradli GoPro kamero, ker imajo ta trenutek z njo fotosešn raki in školjke približno 2 milji vzhodno od J rta Šipna.  Ja, padla mi je v vodo :). Ampak imam dober izgovor.

Bil sem že tako blizu Šipna, da valov skoraj ni bilo več. Umirjeno sem veslal, leva, desna, leva, desna…, ko je kar na enkrat nekaj zapihalo ob boku kajaka. Pogledal sem levo in zagledal delfina, na približno enem metru od sebe. Skoraj bi ga z veslom po glavi, tkao blizu je bil! Po tolikih urah samotnega veslanja je to seveda v meni vzbudilo kipeče občutke občudovanja in nemira. Hitro sem pograbil kamero, jo vžgal in sprožil. Delfin me je med tem za nekaj metrov prehitel, zato sem kamero odložil in naredil nekaj zavesljajev. Seveda nisem gledal naprej ampak tega igralca in naenkrat z veslom udarim enkaj trdega in slišim čof. Prvo mi ni bilo jasno kaj je to bilo, ko pa sem videl, da pred mano ni več kamere, je bilo že prepozno. Kajak je dobro naložen in ima velik vztrajnostni moment, zato ga je nemogoče ustavit na mestu. Ko sem besno zaveslal nazaj pa je bilo že vsega konec, kamera je že jadrala globoko navzdol.

Seveda sem naslednjih 15 minut preklel delfina, kajak, kamero, še najbolj pa sebe. Ampak takle imamo, zdej je še živ bog ne spravi ven. To pomeni manj fotk iz kajaka in več iz obale. Škoda.

Če je en delfin izzval takšno reakcijo še dobro, da ni ob bok priplavala kaka naga morska deklica. V tem primeri bi se verjetno  jaz utopil, ne samo kamera :).

Tags: , , ,