Želja izpolnjena!

August 20, 2010 - 5 minutes read

Prišel sem! Točno mesec dni po začetku, 31 dni v katerih je bilo veliko veselja, pa tudi strahu, žalosti in domotožja.

V spominu mi bodo ostali samo lepi trenutki, tistih grdih se že sedaj skoraj ne spominjam več. Če pa se jih, pa mi ne izzovejo negativnih občutkov. Zdijo se kot prigode iz knjige in ne kot resnična preteklost. Nasprotno pa se živo spominjam vsega lepega. Od delfina, ki me je sicer prestrašil, do ljudi s katerimi sem preživel lepe trenutke in lepe pokrajine, ki sem jo imel čast občudovati. Tej spomini so še kako živi, vsak mi nariše nasmeh!

Včasih je bilo težko, malo ur sem preživel brez bolečin v vsaj kaki mišici. Tudi ljudi sem pogrešal, družino, prijatelje in prijateljice, ki jih bo lepo spet videt.

Po prvotnem planu bi moral sedaj počakati absolvente in se z njimi poveseliti. Ta načrt sem med potjo spremenil, v ponedeljek se odpravljam proti domu.

Moje razmišljanje gre tako, da imamo, navidezno ali resnično, na razpolago različne možnosti in sprejmemo takšne odločitve, ki nas bodo pripeljale do največje možne sreče. Pretehtati moramo vloženo/prejeto in izbrati tisto, ki se nam zdi kot najboljša kupčija.

Ne vidim smisla, da bi sedaj tri tedne čakal do prvih absolventov. Raje bom šel domov in naredil kaj koristnega, recimo še en ustni izpit :). Res je, izgubil bom edinstveno priložnost absolventskega izleta, a sem to dobro pretuhtal in v danem trenutku se mi absolvent ne zdi dovolj dobra izbira. Vem, da bodo (pre)nekatere absolventke hudo nesrečne, ampak iz moje moke ne kruha, hehehe :D.

Najprej bi se rad zahvalil staršem, predvsem mami in očetu. Čeprav nista ravno navdušena nad mojimi idejami sta mi vedno stala ob strani in pomagala s pametnimi nasveti in cekini. Upam in ne dvomim, da mi bosta priskočila na pomoč tudi ob prihodnjih popotovanjih in naporih. Ju imam na sumu, da jima ne bodo ravno najbolj po godu, ampak sta tako dobri duši, da sigurno ne bosta pustila (edinega!) sina na cedilu in brez domače, tople in prepotrebne podpore.

Še en razlog zakaj se vrnem domov je ta, da se bo nona končno nehala sekirat! Skupaj z nonotom sta v zadnjem mesecu odkrila čare interneta, da sta mi lahko vsakodnevno sledila. Tudi njima gre velika zahvala, predvsem za obilno porcijo mareličnih knedlov-cmokov pred odhodom, ki so dobro napolnili glikogenke zaloge v mišicah.

Da o sestrici in stricu niti ne govorim! Prav tako se jima moji prebliski ne zdijo ravno najbolj pametni, a kri ni voda :).

Hvala sponzorjem, Sandilineu, Navisafeu in CScanoe.

Predvsem Femke in Sandiju, da sta mi izkazala zaupanje in podpirala med potjo. Brez njune opreme in duhovitih pripomb bi mi bilo veliko težje!

Nenazadnje se zahvaljujem tudi tebi, bralec bloga. Tvoji obiski, komentarji in spodbude so me velikokrat spravili v boljšo voljo in mi dali energijo za nadaljevanje. Na začetku sem bil šokiran, ker niti v najdrznejših sanjah nisem mislil, da bo moja pot zanimiva za tako široko druščino. Mislil sem, da ga bo spremljalo le nekaj prijateljev in družina, a vesel sem, da temu ni bilo tako.

Hvala vsem, ki ste mislili name in sem vas neupravičeno izpustil!

Upam, da sem uspel koga navdušiti nad morskim kajakaštvom. To je prelep šport in živimo v takem delu sveta, ki je ustvarjen za tako odkrivanje narave. To kar ste brali ni tisto pravo. Moja pot je bila tako načrtovana, da sem šel po najkrajši in ne po najbolj slikoviti liniji. Kajak in morje sta veliko več. Malo stvari je tako pomirjujočih kot sedenje v kajaku in opazovanje okolice, otokov, živali in barv.

PS: blog se seveda ne konča s to objavo. V prihodnje sledijo še odgovori na druga vprašanja, opisi opreme, prehrane…

Tags: , , , ,