Ob bahati predpostavki, da del hrvaške obale ob katerem bom veslal že poznam, se s Črno Goro začne tisti pravi kos potovanja in raziskovanja meni še neodkritega. Črnogorsko obalo sem sicer že obiskal ampak je v dežju delovala duhomorno. Ne dvomim, da bo torkat pustila vesel vtis.

Albanija je zgodba zase. Z dolgimi peščenimi plažami in deli nedostopne in divje obale polotoka Karaburuni je še kolikor toliko neodkrit kotiček Jadrana, še posebej za sea kayak.
Po Albanski divjini pa pride turistično povsem odkrit (izropan?) Krf s hordami hormnosko dopiranih maturantov. Lefkado si bom pogledal iz notranje strani, za Kefalonijo pa nisem še siguren, ali jo bom obkrožil ali pa si v Argostoliju sposodil kolo in otok raziskal na drugačen način. Vse je odvisno od trenutnega navdiha.
Za konec pa še Zakintos, cilj celotnega potovanja. Do Laganase na južni strani otoka si želim priti okoli 15 septembra.

Za vse skupaj imam na razpolago dva meseca, kar je že skoraj malo preveč. Zato se mi na drugem delu potovanja ne bo nikamor mudilo in si bom poizkusil pogledati čim več zanimivosti, pravljičnih zalivov in čudovitih plaž za sedmimi rti. Za vrnitev v rodno grudo pa bom izbral malo hitrejši način, trajekt iz Patrasa do Benetk.

Če kdo misli, da mi bo na poti zmanjkalo motivacije  še ne ve, da je v drugi polovici septembra na Zakintosu absolventski izlet.

Pot bom začel na sredini julija, takoj po (uspešno) končanih izpitih, ko je vreme najbolj stabilno in bo veslanje en sam užitek. Celotna pot je dolga približno 850nm – cca.1500km, a se bo seveda prilagajala po potrebi in motivaciji. Predvsem me mika, da bi obkrožil kakšen jonski otoki, ker zgleda obala naravnost fantastična za potovanje z morskim kajakom.
Prvi del poti, hrvaško obalo od Savudrije do Rta Prevlaka bom poizkusil preveslati v 7 dneh in s tem postaviti rekordni čas veslanja v smeri S-J. Rekord veslanja iz juga proti severu sta lani postavila hrvata Marko Demšar in Dario Rocco – Jadranom u dahu, ko sta s potjo opravila v 8 dneh in 12 urah, pred dvema letoma pa so to “tekmovanje” začeli Domagoj Tonković, Stipe Radelić in Dragan Krajcar – Kajakom za suncem, ki so podvig opravili v 13 dneh.

315nm – 560km v sedmih dneh pomeni v povprečju 45nm na dan, kar se prevede v približno 13 ur veslanja dnevno, 91 ur v enem tednu. Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj bi si človek želel več kot polovico dneva presedeti v kajaku in mahat z veslom po vodi. Odgovor je čisto preprost. Veslanje mi je v čisti užitek in na kajaku mi ni nikoli dolgčas, niti se ne počutim osamljenega. Prostora za noge je več kot v Ryanairovem letalu! V razburkanem morju ali nasprotnem vetru sem sicer malo manj navdušen, ampak to so le malenkosti.

Da bom lahko v potovanju čim bolj užival in imel mirno vest, bom letos uporabljal sledečo opremo: Lycra majico z dolgimi rokavi in visoko UV zaščito in druga oblačila Sandiline, veslo-žličke CS Canoe in luči Navisafe.

Poleg kajaka so to najbolj pomembni kosi opreme. Obleka te mora varovati pred soncem, ne sme te ožuliti in v njej se moraš počutiti kot v lastni koži, ker te že majhno drgnjenje kože in majice privede do tega, da bi jo po parih urah raztrgal iz sebe. Veslo more biti kar se da lahko, kar imet ravno prav velika krila, ne premajhna, da ne tolčeš po vodi in ne prevelika, da se ne utrudiš prehitro. Lani mi je že drugi dan crknila led svetilka Petzl MyoXp in zato sem se letos odločil za svetilke Navisafe, ki so so znane po svoji hard core vzdržljivosti in inovativni obliki.

Od potovanja pričakujem predvsem nove veslaške izkušnje, zanimivo prvoosebno raziskovanje skritih kotičkov jonskega morja, uživanje v grški kulinariki in na koncu seveda še pošten žur za zapolnitev socialne vrzeli.

Svojo opremo sem na kajaku uporabljal štiri tedne skoraj vsak dan in sem opazil marsikatero pikolovsko lastnost, ki na prvi pogled sploh ni opazna, se pa pokaže po določenem času uporabe. V sledečih objavah bom opisal posamezne kose opreme, karbonsko veslo Ainsworth, Palm rešilni jopič, Uniden MHS350  VHF, Garmin eTrex GPS, Source in Deuter Hydration, suhe vreče Lomo in še mnogo drugih malenkosti.

Približno novembra 2008 sem dobil idejo, da bi bilo zanimivo preveslat hrvaško obalo. Sicer nisem še nikoli prej sedel v kajaku, ampak sej na prvi pogled pa res ne zgleda težko veslat naravnost, ane? Enkrat leva, enkrat desna, enkrat leva, še enkrat desna in gremo.

Da bi se spoznal z osnovami veslanja, sem obiskal Kajak Kanu klub Ljubljana ( www.kajak-ljubljana.si,  takrat še delujoča spletna stran ) in se na srečo uspel dogovoriti za malo šolo kajaka s fenomenalnih učiteljem Andražem. Veslat sem začel na začetku marca, tako, da sem pred poletno avanturico imel približno štiri mesece in pol časa za kolikor toliko osvojit tehniko veslanja v ravni črti. Najprej so bile te črte vse prej kot ravne, ampak s časoma so se vse bol gladile (ki pa še vedno niso čisto ravne). Med tem sem si kupil še sea kayak Viviane Avalon od Kajaksporta in se z njim med vikendi valjal po slovenski obali. V Ljubljani pa sem veslal po Ljubljanici s kajakom Buran Weekend od Roto Sporta.

Proti koncu zime sem si začel postopoma nabavljati vso potrebno opremo. Veslo, rešilni jopič, suhe vreče, suho obleko, VHF, GPS ….in še kup malenkosti.

Dan D je bil 13.7.2009, ko sem se iz uvale Artatore (44.574710 N, 14.408376 E) na Lošinju odpravil veliki modrini naproti. V Dubrovnik sem priplul 29.7, odisejadico pa zaključil 13.8 v Zadru. Prvotni namen je sicer bil štartat iz Savudrije in priveslat v Dubrovnik (po možnosti še malo nazaj ), ampak sem raje prišparal očeta in štartal izpod Kvarnerja.

Največja zahvala, da nisem imel cel mesec niti najmanjše krizice (razen trikrat po 5 minut, ko mi je padel cukr) gre predvsem tistim, ki niso verjeli vame. Z njimi v mislih je bil vsak zaveslaj užitek. Cmok.