Vivian je šla v druge roke, sem siguren, da se tudi v prihodnjih letih ne bo spočila . Že sedaj ima en lep projekt pred seboj. Srečno.

Prodajam svojega kolega, ki mi nikoli ni pustil na cedilu, svoj morski kajak Kajaksport Vivian Avalon. Prodajam ga zato, ker ima moj naslednji projekt velike finančne luknje, ki jih je pač nekako treba zakrpati.

Sea kayak je primeren za začetnike. Kupil sem ga februarja 2009, ko še sploh nisem znal veslati, niti enkrat nisem pred tem sedel v kajaku. Prve zaveslaje sem naredil šele marca 2009 in se julija sam odpravil na 700km dolgo pot Lošinj-Dubrovnik-Zadar. Bil sem popolnoma neizkušen, pred tem sem treniral le po Ljubljanici in nekajkrat na morju. Če ne bi imel veliko zaupanja v kajak, se prav gotovo ne bi upal iti na takšno potovanje.
Stabilnost praznega kajaka je zadovoljiva, ko pa naložiš še 25kg opreme, pa je odlična.  Je velik, dolg je 581cm in v njega lahko spraviš brez problema opremo za nekajtedensko potovanje.

Primeren je tudi za bolj izkušene. Ko enkrat premagaš strah in začneš veslati tudi po močni burji, vidiš, da je kajak odličen tudi v zahtevnih pogojih. Zelo dobro se nagiba in je na boku presenetljivo vodljiv.

Kajak je narejen iz stekloplastike in je namenjen ljudem večjim od 175cm.

Kakor vsak kajak, tudi Vivian Avalon zavija v veter, a se to brez problema regulira. Ima namreč oboje, krmilo in skeg. Sam redkokdaj uporabljam krmilo, enkrat ko ti je jasna logika skega, je krmilo uporabno samo v izjemnih situacijah (recimo ko srfaš, da še bolje drži smer). Krmilo je aluminijasto in zelo robustno.

Kajak ima dušo, je preizkušen v vseh pogojih in lahko garantiram, da te ne bo pustil na cedilu. Njegova zgodba je zelo zanimiva. Njegov prvi lastnik je bil Italijan Daniele Curtulo, ki ga je pripeljal v Italijo iz Finske. Linija kajaka so bile tako všeč Sandru Spagnolu iz CScanoe, da je Kajaksport zaprosil za licenco in začel izdelovati takšne kajake – po prototipu tega prvega kajaka, ki je prišel v Italijo. Daniele je z njim preveslal obalo sredozemske Francije, šel okoli Sicilije, Sardinije in Korzike. Jaz pa sem z njim pred dvema letoma preveslal dalmatinsko obalo, lani pa veslal do Zakintosa. Rekel bi, da ima zavidanja vredno zgodovino.

Pred Zakintosom je bil spodnji del kajaka popolnoma obnovljen. Vse, kar je vsaj malo izgledalo šibko, je bilo ojačano, vse skupaj na novo pobarvano in po sredini kajaka je bil zalepljen karbonski trak (keel strip). Ta preprečuje, da bi se ob vleki kajaka na obalo poškodoval kalup. Seveda ima nekaj lepotnih prask, ki pa so le površinske.

Od dodatne opreme ima kajak karbonski predal v kokpitu, karbonske pokrove za čez pokrove komor, kompas in haklc za katerega je mogoče privezati kajak.

Cena: 1300 evrov. Če pokličeš v naslednjih nekaj minutah dam zraven še doživljenjski support .

Click here to view the embedded video.

Simon mi je poslal nekaj slik, ko se je zabaval na kipečih se valovih v Cornwellu.
Te fotografije so dokaz, zakaj se v našem jadranskem morju ne moreš naučiti pravega morskega kajakaštva. Da postanejo valovi podobni tem na spodnjih slikah, more pihati že orkanska burja in po takšnem vetru nimaš kaj iskati na vodi.
Na žalost je Jadran zaprto morje in ne dobivamo velikih valov – surfa, ki bi se lomili že pred tem, ko se zaletijo v skale.

Salto s kajakom

Cena je temu primerna, so pa karakteristike in kvalitetna takšna, da bi se osebno odločil za nakup tega kajaka. Seveda ne, da bi se z njim peljal po slovenskem morju ali po jezerih . Za to so dovolj že veliko cenejši kajaki.

Click here to view the embedded video.

Prepričan sem, da se bova na odpravi dobro razumela. Doživela bova trenutke slabosti in kakšno tiho uro, ampak splošno gledano, sem siguren, da bova prijatelja. To je tudi čar vsega tega, da spoznavaš dobre ljudi in se imaš lepo. Kaj bi si človek sploh še želel?

15. februarja letiva iz Londona v Seoul. Za 650nm (1 200 km) dolgo pot bova potrebovala približno 4 tedne. Samo veslanje ne bo tako prijetno kot poleti, saj na začetku pričakujeva temperature od -5 do 5°C ter temperaturo vode prav tako 5°C. Za primerjavo, Soča ima pozimi le stopinjo manj. Ampak zato bo tukaj zopet super ekipa Sandilinea, ki bo poskrbela, da bom na toplem in suhem. Poleg nizkih temperatur bo tam še mrzel severozahodni veter iz Sibirije in 8m razlika med plimo in oseko. Da ne bo vse skupaj preveč enostavno.

Zakaj Južna Koreja? Ne vem, sem že pozabil. Enkrat marca sem gledal Google Earth in korejski polotok se mi je pač zdel preveslabilen. Zahodna in južna obala sta posejani z otoki, na vzhodu pa so blizu gore. Sliši se zanimivo in zakaj bi človek to zamujal, če ni treba. Bil sem presenečen, ko se je Simon pozitivno odzval na moje povabilo. Preveslal je že Veliko Britanijo, Irsko in velik del Madagaskarja, sedaj pa skupaj še z eno legendo, Jeff Allenom, vodi kajakaško šolo v prečudovitem Cornwellu. Verjetno je njemu večji izziv imeti ob sebi takega novinca kot sem jaz, kot dejansko preveslat teh par km.

Kaj pričakujem od Južne Koreje? Obilo užitkov ob zanimivi obali, veliko vadbe univerzalnega jezika, mahanja z rokami in risanja na papir, ter nove kajakaške izkušnje. Komaj čakam!

Ob bahati predpostavki, da del hrvaške obale ob katerem bom veslal že poznam, se s Črno Goro začne tisti pravi kos potovanja in raziskovanja meni še neodkritega. Črnogorsko obalo sem sicer že obiskal ampak je v dežju delovala duhomorno. Ne dvomim, da bo torkat pustila vesel vtis.

Albanija je zgodba zase. Z dolgimi peščenimi plažami in deli nedostopne in divje obale polotoka Karaburuni je še kolikor toliko neodkrit kotiček Jadrana, še posebej za sea kayak.
Po Albanski divjini pa pride turistično povsem odkrit (izropan?) Krf s hordami hormnosko dopiranih maturantov. Lefkado si bom pogledal iz notranje strani, za Kefalonijo pa nisem še siguren, ali jo bom obkrožil ali pa si v Argostoliju sposodil kolo in otok raziskal na drugačen način. Vse je odvisno od trenutnega navdiha.
Za konec pa še Zakintos, cilj celotnega potovanja. Do Laganase na južni strani otoka si želim priti okoli 15 septembra.

Za vse skupaj imam na razpolago dva meseca, kar je že skoraj malo preveč. Zato se mi na drugem delu potovanja ne bo nikamor mudilo in si bom poizkusil pogledati čim več zanimivosti, pravljičnih zalivov in čudovitih plaž za sedmimi rti. Za vrnitev v rodno grudo pa bom izbral malo hitrejši način, trajekt iz Patrasa do Benetk.

Če kdo misli, da mi bo na poti zmanjkalo motivacije  še ne ve, da je v drugi polovici septembra na Zakintosu absolventski izlet.

Pot bom začel na sredini julija, takoj po (uspešno) končanih izpitih, ko je vreme najbolj stabilno in bo veslanje en sam užitek. Celotna pot je dolga približno 850nm – cca.1500km, a se bo seveda prilagajala po potrebi in motivaciji. Predvsem me mika, da bi obkrožil kakšen jonski otoki, ker zgleda obala naravnost fantastična za potovanje z morskim kajakom.
Prvi del poti, hrvaško obalo od Savudrije do Rta Prevlaka bom poizkusil preveslati v 7 dneh in s tem postaviti rekordni čas veslanja v smeri S-J. Rekord veslanja iz juga proti severu sta lani postavila hrvata Marko Demšar in Dario Rocco – Jadranom u dahu, ko sta s potjo opravila v 8 dneh in 12 urah, pred dvema letoma pa so to “tekmovanje” začeli Domagoj Tonković, Stipe Radelić in Dragan Krajcar – Kajakom za suncem, ki so podvig opravili v 13 dneh.

315nm – 560km v sedmih dneh pomeni v povprečju 45nm na dan, kar se prevede v približno 13 ur veslanja dnevno, 91 ur v enem tednu. Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj bi si človek želel več kot polovico dneva presedeti v kajaku in mahat z veslom po vodi. Odgovor je čisto preprost. Veslanje mi je v čisti užitek in na kajaku mi ni nikoli dolgčas, niti se ne počutim osamljenega. Prostora za noge je več kot v Ryanairovem letalu! V razburkanem morju ali nasprotnem vetru sem sicer malo manj navdušen, ampak to so le malenkosti.

Da bom lahko v potovanju čim bolj užival in imel mirno vest, bom letos uporabljal sledečo opremo: Lycra majico z dolgimi rokavi in visoko UV zaščito in druga oblačila Sandiline, veslo-žličke CS Canoe in luči Navisafe.

Poleg kajaka so to najbolj pomembni kosi opreme. Obleka te mora varovati pred soncem, ne sme te ožuliti in v njej se moraš počutiti kot v lastni koži, ker te že majhno drgnjenje kože in majice privede do tega, da bi jo po parih urah raztrgal iz sebe. Veslo more biti kar se da lahko, kar imet ravno prav velika krila, ne premajhna, da ne tolčeš po vodi in ne prevelika, da se ne utrudiš prehitro. Lani mi je že drugi dan crknila led svetilka Petzl MyoXp in zato sem se letos odločil za svetilke Navisafe, ki so so znane po svoji hard core vzdržljivosti in inovativni obliki.

Od potovanja pričakujem predvsem nove veslaške izkušnje, zanimivo prvoosebno raziskovanje skritih kotičkov jonskega morja, uživanje v grški kulinariki in na koncu seveda še pošten žur za zapolnitev socialne vrzeli.

Click here to view the embedded video.

GoPro kamero lahko dobite po ugodni ceni na Fotospecialisti.si

Približno novembra 2008 sem dobil idejo, da bi bilo zanimivo preveslat hrvaško obalo. Sicer nisem še nikoli prej sedel v kajaku, ampak sej na prvi pogled pa res ne zgleda težko veslat naravnost, ane? Enkrat leva, enkrat desna, enkrat leva, še enkrat desna in gremo.

Da bi se spoznal z osnovami veslanja, sem obiskal Kajak Kanu klub Ljubljana ( www.kajak-ljubljana.si,  takrat še delujoča spletna stran ) in se na srečo uspel dogovoriti za malo šolo kajaka s fenomenalnih učiteljem Andražem. Veslat sem začel na začetku marca, tako, da sem pred poletno avanturico imel približno štiri mesece in pol časa za kolikor toliko osvojit tehniko veslanja v ravni črti. Najprej so bile te črte vse prej kot ravne, ampak s časoma so se vse bol gladile (ki pa še vedno niso čisto ravne). Med tem sem si kupil še sea kayak Viviane Avalon od Kajaksporta in se z njim med vikendi valjal po slovenski obali. V Ljubljani pa sem veslal po Ljubljanici s kajakom Buran Weekend od Roto Sporta.

Proti koncu zime sem si začel postopoma nabavljati vso potrebno opremo. Veslo, rešilni jopič, suhe vreče, suho obleko, VHF, GPS ….in še kup malenkosti.

Dan D je bil 13.7.2009, ko sem se iz uvale Artatore (44.574710 N, 14.408376 E) na Lošinju odpravil veliki modrini naproti. V Dubrovnik sem priplul 29.7, odisejadico pa zaključil 13.8 v Zadru. Prvotni namen je sicer bil štartat iz Savudrije in priveslat v Dubrovnik (po možnosti še malo nazaj ), ampak sem raje prišparal očeta in štartal izpod Kvarnerja.

Največja zahvala, da nisem imel cel mesec niti najmanjše krizice (razen trikrat po 5 minut, ko mi je padel cukr) gre predvsem tistim, ki niso verjeli vame. Z njimi v mislih je bil vsak zaveslaj užitek. Cmok.