V sredo sva šla z Galom Jakičem v Sacile v Cscanoe po kajak dvojec, ki ga bova uporabljala na najini ekspres odpravi čez en mesec.
Je karbonski Unalaska, dolg malo več kot 6m in zgleda hiter. Komaj čakam, da ga sprobava!

Bi postal prvi Slovenec, ki bo preveslal Atalantik?
Kolikokrat si pomislil, da bi preveslal Atlantski ocean? Nikoli?! Nič zato, siguren sem, da te je ideja toliko fascinirana, da že iščeš mail na katerega bi poslal prijavnico. 45 dni križarjenja pod milim nebom, redne telesne aktivnosti in basanja s hrano. 4700 kilometrov, barka s 4 trmastimi konji in en ocean za prečit, sanje vsakega. Pričetek januar 2012.

Oglasi se – marin [afna] marinmedak.com.

Click here to view the embedded video.

Ravnokar sem se vrnil iz enega prekrasnega surfanja s kajakom v Fiesi. Burja piha ravno dovolj, da se ni treba preveč trudit za ujet valove. Vsake toliko je prišel kakšen meterski, drugače pa so se vrteli okoli pol metra.
S praznim kajakom jih ni nikakršen problem ulovit in posrfat, malo drugače je bilo v Koreji. S polnimi kajaki in manjšimi vesli, sta taiming in gibanje s telesom odločilna za to, da smo pridobili tistih nekaj kilometrov na uro. Tukaj gre že spet zahvala Simonu, ki me je naučil teh trikov, ki naredijo razliko. Kljub temu, je bila razlika med njim in mano ogromna. Če se je res skoncentriral, je dejansko zajahal vsak val, meni pa je tu in tam kakšen ušel, kakšnega nisem dovolj dobro ujel, pri kakšnem sem bil prehiter…
Zato pa sedaj pridno treniram .

Cena je temu primerna, so pa karakteristike in kvalitetna takšna, da bi se osebno odločil za nakup tega kajaka. Seveda ne, da bi se z njim peljal po slovenskem morju ali po jezerih . Za to so dovolj že veliko cenejši kajaki.

Click here to view the embedded video.

Včasih me popolni neznanci ujamejo nepripravljenega s kakšnim na videz banalnim vprašanje. Golega in brez odgovora. Včeraj zvečer sem šel na svoj najljubši trening, tek od Šiške do Kajak Kanu Kluba nasproti Špice, 45min veslanja in tek nazaj, vse skupaj dve uri lahkotnega gibanja.

Včeraj je bilo malo drugače. Ljubljanica je bila presenetljivo hitra, pod mostovi skoraj deroča. Vožnja s tokom je bila bolj podobna formuli 1 kot veslanju, za nazaj pa je bila druga zgodba.  Ne boj, mesarsko klanje za vsak meter. Najhuje je bilo pod mostovi, kjer so zaradi podpornih stebrov nastale čisto prave brzice in v življenju še nisem veslal s tolikšno intenzivnostjo kot pod tromostovjem. Nekajkrat sem se že videl kako, s kajakom na rami, pešačim po stari Ljubljani, ker se je kajak dobesedno premikal samo po centimeter.

Ko sem prišel do Petkovškega nabrežja sem že sopihal kot najhujša parna lokomotiva. Ker je tok po sredini reki najmočnejši, sem moral veslati tik ob robu in zato sem (upravičeno) zbujal čudne poglede od žejnih dečkov in deklic, ki so se kratkočasili na stopnicah.

Kar na enkrat je ena mladenka zaklicala za mano »Hej ti, s kanujem! Zakaj si tu?«. Ostal sem čisto mrzel. Kaj lahko rečem na to, da se v sredo, ob devetih zvečer , raje borim na Ljubjanici, kot pa da doma ležim na kavču ali pa se pripravljam na študentski žur do jutranjih ur v kakem ljubljanskem pajzlu? Stvari so mi všeč ali pa mi niso. Ne poznam vedno razloga, zakaj je tako. Enostavno tako je. Nekaj in nekdo mi je lahko všeč na prvi pogled, drugega pa lahko odpišem še preden je odprl usta. Enako je pri bilo včeraj s kajakom. Ne vem zakaj sem bil tam. Vem pa, da če ne bi bil, bi mi nekaj manjkalo.

UPDATE: Deal se zaključi 27.12. ob 7.00, ko odrinem iz Fiese. Upošteval se bo Moving Time na GPSu, ki ga bom slikal ko odrinem in ko se vrnem nazaj v Fieso.

Sicer sem zagotovo pristranski, a dal bi roko v ogenj, da je bil Sandilineov kotiček eden izmed najbolj obiskanih na vsem sejmu. Na njem se niso zadrževali le njihovi poslovni partnerji, ampak tudi veliko športnikov, povečini kajakašov, ki so od prvega do zadnjega prijetni zabavljači.

Nova kolekcija za sea kayak.

Lepo je bilo, da sem v živo spoznal velikega šaljivca Joa od Navisafea, ki že načrtuje novo super lučko. Dogovorila sva se, da nas bo z lučmi opremil tudi na naslednjem potovanju.

Zelo zanimivo so bili tudi kajaki Arrow Kayaks iz Danske. Predvsem model Play mi je bil zanimiv in zgleda dober kandidat za prihodnji kajak, ko bojo finance to dopuščale .

Presenečen sem bil, ko sem zagledal, da so na sejmu tudi Cscanoe, ki so kot udarni kajak predstavljali isti model, kot ga imam jaz, Vivian (bel kajak na podstavkih), le da v karbonski izvedbi.

Na Kanumesse je bil tudi ženski terminator, Freya Hoffmeister. Lansko leto je sama obkrožila Avstralijo in že od prej ima za pasom nekaj izvrstnih avantur. Poslušal sem njeno predavanje o veslanju 15 000 kilometrov okoli velikega otoka tam spodaj, a mi kot govornica ni pustila velikega vtisa.

Ko sem si ogledoval kajak, je izza hrbta nepričakovano prikorakala Freya. Seveda sem ji čestital, a me je povsem razorožila, ko je vprašala, če si želim njen poster z njenim avtogramom. Tega vprašanja nisem pričakoval niti v sanjah, da te nekdo vpraša, če si želiš njegovo sliko. Prva beseda, ki mi je padla na pamet je bila “sure” in tako imam sedaj malce zmečkan poster s Freyo in napisom “To Marin, XX Freya”.

Še enkrat hvala Sandilineu, da so me vzeli s seboj!

Za morsko kajakaštvo je zelo pomembna dobra vremenska napoved. Leta 2004 je med Cresom in Plavnikom utonil izkušen kajakaš, ki ga je presenetila  burja. Jadransko morje je načeloma vremensko predvidljivo, vendar situacije ne moreš vedno predvideti na oko. Spomnim se pred nekaj leti na Kaknu pri Kaprijah, ko je iz čistega mira zapihala orkanska tramontana. Veter je prišel do največje moči v vsega parih minutah. Zadaj na ladji smo imeli privezan 3 metrski gumenjak s plastičnim dnom in na njem težko, 9.9KM štiritaktno Yamaho. Kot za šalo je čoln vzdignilo v zrak in ga prevrnilo nazaj v morje. Nekaj jadrnic se je nasukalo in vsi smo bili malce prestrašeni. Takega nenadnega vetra ni nihče pričakoval in nobenih znakov ni bilo, da bi ga lahko predvidel. Če pa bi spremljali numerično napoved vetra, bi zagotovo videli, da se nekaj približuje.

Na svojem potovanju sem uporabljal več različnih spletnih strani, preko katerih sem zjutraj in zvečer pogledal napoved vetra.

Za Hrvaško sem uporabljal ALADIN (Aire Limitée Adaptation dynamique Développement InterNational), na podlagi katerega se računa dinamična adapatacija moči vetra za štiri regije, Istra in Kvarner, Zadarsko področje, Splitsko področje in okolica Dubrovnika. Resolucija napovedi je 2-2,5km in podatki se obnavljajo ob polnoči in ob poldne po UTC, na strani meteo.hr pa so dostopni po približno šestih urah. Časovno so razdeljene karte po 3 ure.

Za Črno goro, Albanijo in Grčijo pa sem uporabljal Superforecast napovedi od windfinder.com. Resolucija napovedi je 12km in razmere je možno opazovati v enournih presledkih. Napoved se računa štirikrat na dan, ob 4, 10, 16 in 22 po UTC.

Z obema napovedma sem bil zelo zadovoljen in večinoma so vremenoslovci zadeli bistvo. Tu in tam je bila seveda kakšna lokalna izjema, a temu se pač zelo težko izogneš. Važno je, da dobiš en splošen občutek kako bo, da se lahko temu primerno pripraviš. Če boš imel veter v hrbet obtežiš malo bolj premec kajaka, če boš veslal v valove, pa težje stvari spraviš v zadnji konec, da se bo kajak lažje dvigal na valove.

Na vodi sem bil malo manj kot dve uri, od tega sem samo dobro uro veslal. Preostali čas sem se prepustil valovom in užival. Lepo je bilo opazovati luči mesta, svetilnike in ljudi na promenadi, ki se iz kajaka zdijo le nemi igralci. Ima slike, nema zvuka.