Marin M.

Naposled je le prišel trenutek reza popkovine. Ob treh bujenje, okoli štirih in pol začetek veslanja. Trema je seveda prisotna, strah tudi , prava mešanica za uspeh.

Poizkusil bom preveslati čim več Istre, da lahko v sredo čim prej zagrizem v Kvarner. Naj bo sreča z menoj!

Kakor zgleda, bo odhod možen šele v torek, kar pomeni še en dan in pol mencanja, odlašanja in pripravljanja.

Pred parimi dnevi sem prvič vzel s seboj v kajak tudi DSLR fotoaparat in kakor običajno, prvič ni vredno počenega groša . Suha vreča v kateri imam spravljen aparat je kar velika in v mojih rokah nerodna. Svoje so dodali še valovi pred piransko punto in vse skupaj je zgledalo zelo komično. Pri vsakem malo višjem valu sem že videl fotoaparat v vodi in sebe na štriku. Na srečo je minilo brez posledic in brez dobrih fotk . Še dobro, da je valjalo, če ne, bi si moral izmisliti kak drug izgovor .

Preberi do konca »

Po predvidenem planu bi moral potovanje začeti ta konec tedna, ampak kot ponavadi ne gre vse po prvotnem planu. Človek obrača, narava obrne in napovedana je močna burja (6 -7 Bf), v kateri si nebi želel veslati preko Kvarnerja. Tako je odhod prestavljen najmanj na ponedeljek, če se burja do takrat še ne bo umirila pa tudi kakšen dan dlje. Če sem čisto iskren, mi to celo paše , da lahko v miru uredim še nekaj malenkosti.

Tisto česar ne poznam me straši in privlači. Če bi že v naprej vedel, kaj vse bom videl, počel in čutil, bi ostal doma. Prijetno zleknjen na kavču pred televizijo, s pico in Cockto v roki bi kradel čas. Sebi, ne bogu.

Ob bahati predpostavki, da del hrvaške obale ob katerem bom veslal že poznam, se s Črno Goro začne tisti pravi kos potovanja in raziskovanja meni še neodkritega. Črnogorsko obalo sem sicer že obiskal ampak je v dežju delovala duhomorno. Ne dvomim, da bo torkat pustila vesel vtis. Preberi do konca »

V nedeljo sem prvič poizkusil GoPro Hero HD kamero na svojem “pravem” kajaku na obali. Samega veslanja je bilo bolj malo, iz Fiese do Pirana na kavo in brioš , potem pa še malo do Portoroža in nazaj. Vreme ni bilo najboljše za snemanje, celotno nebo je bilo prekrito z nizkimi sivimi oblaki, ki so prepuščali le malo svetlobe.
Med veslanjem sem tudi parkrat eskimotiral in podvodni del videa je začuda čisto spodoben. Komaj čakam, da bo sijalo sonce in se GoPro pokaže v vsem svojem sijaju.

Danes je bil prekrasen dan za kratek trening po Ljubljanici in preizkus GoPro HD še v funkciji kamere. Snemal sem v resoluciji 1280×720 (16:9 @ 30 fps) in posnel 44minut filma, kar je zneslo skupaj 2.7 GB velik file v MP4 formatu. Zaradi starosti moje kište (ki je bila že pred tremi leti, ko je bila nova, čisto na dnu zmogljivosti ) je bilo editiranje filma vsej prej kot užitek, eno samo zatikanje in preskakovanje . Zgleda, da bo treba nekaj € vložit tudi v nov laptop.

Veslanje samo je bilo zelo prijetno, temperatura ni bila ekstremna kot pred kakšnim tednom. Edina kritična točka so prsti na rokah. Imam slabe neoprenske rokavice, ki takoj premočijo in mi malo zategujejo prste. zaradi tega kri ne cirkulira tako kot bi morala in prsti začnejo boleti od mraza. Ampak se preživi .

Včeraj sem dobil in seveda takoj preizkusil novo kamero GoPro HD surf HERO, ki je ustvarjena za vodne športe, tudi kajak.

Snema 1080p / 960p / 720p HD (pri 720p 60 sličic na sekundo) in ima možnost slikanja vsakih 2, 5, 10, 30 ali 60 sekund, tri posnetke zapovrstjo in seveda samosprožilec. Za oceno bo treba še malo počakat in se prvo naučit uporabljat to napravico, potem pa jo še poizkusit na malo zahtevnejšem veslanju – morje, burja, sonce in veliki valovi. Na prvi pogled se zdi, da je idealna, tako stvar bi si želel vsak kajakaš oz. drug, ki se ukvarja z vodnimi športi. Kamera je res trdno spravljena v polikarbonatno ohišje in naj bi bila vodoodporna do 60 m. Sigurno ni uporabna do te globine, ampak lepo se sliši . Tudi na udarce naj nebi bila občutljiva. Torej še ena igračka kot se spodobi. Namestiš, vključiš in potem pozabiš da obstaja in se ne sekiraš če bo delala ali ne.

Še nekaj slik iz včerajšnjega treninga po Ljubljanici.

Zaradi majhnega zaslona je imenu zelo uporabniško neprijazen in še z navodili sem se malo lovil .

Preberi do konca »

Štirje tedni so dovolj dolgo obdobje, da imam za povedat tudi kakšno skoraj tragikomično izkušnjo. Taka, ki bi se lahko najbolj nerodno končala se je dogodila med veslanjem iz Korčule na Hvar.

Lep sončen dan, bonaca, nikjer nobenega. V miru veslam, ko v daljavi za sabo zaslišim gliser. Vidim, da se gre o precej veliki barki, ki vozi v moji smeri. Ampak ker je bila še kak kilometer oddaljena nisem mogel točno reči, a gre direktno na mene ali pa bo šla sto metrov levo ali desno. Ker je na mirnem morju moj kajak dobro viden, se nisem obremenjeval, da me gliser nebi videl in zaobšel. Hrup je postajal vedno glasnejši in gliser vse večji. Preberi do konca »

Prehrana je bila ključnega pomena pri vsakodnevnem veslanju. Nihanja sladkorja v krvi so se takoj odražala v totalni apatiji in nezainteresiranosti, predvsem pa v občutju nemoči, ko mi je veslo skoraj padlo iz rok.

Za zajtrk sem se ponavadi nabasal z Nutello in/ali marmelado na prepečencu. Prvi teden sem še vstrajal s kosmiči v vodi, ampak so bili tako narejeni musliji čisto preveč nagravžni. Res, malo stvari mi je bilo tako nagravžnih v življenju kot tej kosmiči namakani v topli vodi. Bljah!  Zaradi visokega odstotka kompleksih ogljikovih hidratov so bili sicer zelo dobri za energijo, ki so me držali pokonci prve ure veslanja, ampak proti želodcu in okusu se enostavno ne da borit.

Za kosilo sem se najraje ustavilljal v mestih in pojedel pico za dve osebi ali nekaj porcij pašte. Tako sem si vsaj malo popestril “gurmansko” kulinariko, pa še kakšno sem lahko rekel z natakarjem, da nisem bil čisto ves dan tiho .

Ko pa ni bilo pri roki konobe, pa sem si glikogenske rezerve obnovil z legendarno Podravko in njenimi juhami. Ena podravkina vrečka je narejena za liter vode, jaz pa sem jo malček predelal in ji dodal še pol litra in 250g jušnih testenin. Na koncu ponavadi ni niti ratala juha ampak bolj mokra pašta. Vse skupaj ni bilo niti malo vabljivo. V štirih tednih sem pojedel približno petintrideset takšnih packarij, parkrat za kosilo in večerjo v istem dnevu. Ne ravno apetitlih.

Preberi do konca »

Oprema igra ključno vlogo pri udobnosti potovanja in morale, ki je včasih odločilno med tem, da pošlješ vse skupaj v tri pm in skoraj hedonističnim uživanjem. Ker sem moral vso svojo opremo kupovat prvič, je jasno, da nisem mogel kupit vse najboljše, ker bi moral za to potrošit še kakšno mošnjo evrov več kot sicer. Do sedaj še nimam izkušnje, da bi draga športna oprema nebi bila kvalitetna, ni pa lahko najti nekaj za zmerno ceno in kljub temu kvalitetno.

Preberi do konca »