Približno novembra 2008 sem dobil idejo, da bi bilo zanimivo preveslat hrvaško obalo. Sicer nisem še nikoli prej sedel v kajaku, ampak sej na prvi pogled pa res ne zgleda težko veslat naravnost, ane? Enkrat leva, enkrat desna, enkrat leva, še enkrat desna in gremo.

Da bi se spoznal z osnovami veslanja, sem obiskal Kajak Kanu klub Ljubljana ( www.kajak-ljubljana.si,  takrat še delujoča spletna stran ) in se na srečo uspel dogovoriti za malo šolo kajaka s fenomenalnih učiteljem Andražem. Veslat sem začel proti koncu februarja, tako da sem pred poletno avanturico imel približno štiri mesece in pol časa za kolikor toliko osvojit tehniko veslanja v ravni črti. Najprej so bile te črte vse prej kot ravne, ampak s časoma so se vse bol gladile (ki pa še vedno niso čisto ravne). Med tem sem si kupil še sea kayak Viviane Avalon od Kajaksporta in se z njim med vikendi valjal po slovenski obali. V Ljubljani pa sem veslal po Ljubljanici s kajakom Buran Weekend od Roto Sporta.

Proti koncu zime sem si začel postopoma nabavljati vso potrebno opremo. Veslo, rešilni jopič, suhe vreče, suho obleko, VHF, GPS ….in še kup malenkosti.

Dan D je bil 13.7.2009, ko sem se iz uvale Artatore (44.574710 N, 14.408376 E) na Lošinju odpravil veliki modrini naproti. V Dubrovnik sem priplul 29.7, odisejadico pa zaključil 13.8 v Zadru. Prvotni namen je sicer bil štartat iz Savudrije in priveslat v Dubrovnik (po možnosti še malo nazaj ), ampak sem raje prišparal očeta in štartal izpod Kvarnerja.

Največja zahvala, da nisem imel cel mesec niti najmanjše krizice (razen trikrat po 5 minut, ko mi je padel cukr) gre predvsem tistim, ki niso verjeli vame. Z njimi v mislih je bil vsak zaveslaj užitek. Cmok.