Marin M.

Nekaj zanimivih vprašanj sem dobil na mail in nekaj se jih je porajalo na Internetmojstru. Tukaj je prvi sklop.

Zakaj nisi potovanje začel v Sloveniji?
Če bi odrinil iz SLovenije, bi se moral najprej odjaviti v Piranu in nato zoper prijaviti v Umagu, kar so samo čas jemajoče birokratske zadeve. Iz praktičnega razloga sem zato raje začel v Savudriji.

Kako je z malo in veliko potrebo v kajaku?
Predvsem na forumu Internetmojster.com so se nekateri spraševali, kako gresta skupaj kajak, morje in osnovne človeške potrebe po oddajanju tistega, kar je prejel. Odgovor na to vprašanje je sila enostaven. Prerezana plastenka za malo potrebo in obala za veliko stisko. Na dan popijem približno 5-6 litrov vode, ki more it nekako tudi ven.
V lepem vremenu gre vse kot po maslu, ko pa so valovi veliki in veter močno zavija, pa stvar postane zanimiva. Da mi valovi ne zalijejo kajaka moram celoten postopek opravit tako, da ne snamem krovnice, tiste kiklce, s katero sem zapasan na kajak in me ščiti pred valovi. To pomeni, da moram na pamet pravilno odmerit, da plastenka slučajno ne postane premajhna, z eno roko držat veslo in ravnotežje, z drugo pa naredit vse ostalo .

Ko pa me pokliče tisti pravi klic narave, pa ni druge kot it na obalo. V kokpitu kajaka, za sedežem, imam malo morje stvari, od vode do medu in spužev. Zaradi tega se ne morem enostavno prevrnit, izplavat, opravit nujno, zlezt nazaj v kajak in zopet obrnit, ker bi vse te stvari vmes izgubil. Edina rešitev je dobra taktika in močne ritne mišice . Ko si med dvema otokoma, od vsakega oddaljen samo 4nm, kar je zelo pogosto, to pomeni, da si od vsake obale oddaljen najmanj eno uro. Če bi se v taki situaciji spomnil, da morem nujno na wc, ne vem kaj bi naredil.
O tem sicer nisem pisal, a v Albaniji sem takoj prvi dan staknil male črevesne motnje, ki so malenkost pohitrile mojo prebavo. Šele tretji dan sem se spomnil, da bi lahko pogledal v prvo pomoč. Prijazna in skrbna prijateljica Maja, vzorna študentka medicine, mi je pripravila malo lekarno raznih tablet in med njimi je bil tudi Linex Forte, ki je rešil situacijo. Hvala Maja, ne vem kaj bi bilo brez tebe! V tistih prvih dveh dnevih, ko še nisem vzel zdravila, pa so dejansko sekunde odločale med rjavimi hlačami in odrešitvijo. Z veseljem lahko napišem, da mi je, za mišjo dlako, vedno uspelo.

Zakaj ene dneve narediš veliko milj, druge pa malo?
Koliko navtičnih milj naredim v enem dnevu je odvisno od več stvari. Destinacijo si določim glede na želje in realne zmožnosti, ki jih ocenim s konservativnega stališča (better safe than sorry načelo). Do kosila skušam vedno narediti vsaj 20nm, preostanek pa po okrepitvi. Kilometrina je odvisna od vetra, od prihodnjega vremena, od obale ob kateri se vozim in od prihodnjih ciljev. Ponekod je obala takšna, da ni plaž in se je nemogoče ustaviti. Pot skušam načrtovat tako, da nimam več kot enega odprtega prečkanja (več kot 12nm odprtega morja) na dan. V Albaniji, ko sem čakal ugodno vreme, sem se tri dni zapored premaknil samo za nekaj milj. To pot bi lahko naredil vso v enem šusu, a bi potem dva dni stal na mestu. Tako pa sem kljub čakanju še vedno ohranil ritem in si zapolnil vsaj tistih nekaj ur na dan.

Kako je z elektriko in kako polniš vse te stvari?
Naprave, ki delujejo na električno energijo so: prenosnik, fotoaparat, mobiteli, GPS, luči in GPS sledilnik.
Do Salija na Dugem otoku sem imel s seboj sončne celice in 7,5 Ah svinčeno baterijo. Ker je bila škatla (baterija, regulator in avtomobilska vtičnica) za pol centimetra prevelika, se ni dovolj dobro usedla za  sedež in  me je ravno malo motila. Toliko, da sem pot raje nadaljeval brez nje. Za nekaj ur ni bil problem, ko pa po osmih urah ni vse tako kot bi moralo bit, pa te hitro spravi ob živce.
Od mobitelov imam s seboj dva čisto enostavna LGja in enega Blackberryja, ki pa je večinoma ugasnjen. Oba LGja uporabljata enako baterijo, zato ju lahko kombiniram. Eden je za rezervo, drugega pa uporabljam. Mobitel prižgem približno trikrat dnevno in na vsake 3-4 dni imam nekaj minutni pogovor.
GPS Garmin eTrex uporablja dve AA bateriji in vsak set zdrži približno 30 ur, kar je ogromno. Prižgem ga na približno 2 uri, da preverim napredek in zastavim nov cilj.
SPOT uporablja litijske baterije in zato zdrži nenormalno veliko, 25 dni na enem setu.
Za prenosnik Asus EeePC 1000H imam dve bateriji, eno 6600mAh  in eno 8800mAh, kar skupaj nanese na približno 10-11ur dela na računalniku. Ko grem ven na kosilo ga običajno vzamem s seboj in prosim, če ga lahko vključim v elektriko. Do sedaj so še vedno dovolili.

Ključ vsega je v pametni uporabi energije, da nimaš non-stop vžganih aparatov. Za luči in GPS uporabljam polnilne baterije Sanyo Eneloop, ki so se izkazale do sedaj še kot najboljše. So me pa litijske baterije v SPOTu tako fascinirale, da bom v prihodnje uporabljal raje njih.

Vesel sem! Stuširal sem se s sladko vodo! Zadnjič sem imel ta privilegij pri Hadu in po treh tednih mi je že sama misel o tušu zakrivila ustnice navzgor.

Zjutraj sem začel zgodaj in izkoristil ugoden veter, ki mi ni ne nagajal in ne pomagal, da sem preveslal teh 24nm in prišel v majhno mestece (malo večjo vas?) Poros na Kefaloniji. Tik potem, ko sem izvlekel kajak na obalo, je začel pihati močan SZ. Vesel sem bil, da ne veslam v takem in še bolj sem se veselil tuša. Samo še penzion/hotel sem moral najti in stvar je bila gotova. Na mojo srečo turistov ni ravno na pretek. Zavil sem v edino turistično agencijo, ki ponuja izlete po Kefaloniji in prijazen Grk mi je v sosednjem družinskem hotelu našel sobo za 30€/noč. Direktno v centru na promenadi, z balkonom in s pogledom na sprehajališče ter morje .  Ni slabo za v avgusta.

Ker je vseeno, če čakam na Zakintosu ali tukaj, bom na Kefaloniji ostal dva dni. Še ne vem kaj bo počel jutri, a zagotovo bom našel kaj zanimivega. Za zvečer sem že zmenjen, zopet bom igral šah!

Ko sem se pozno popoldne sprehajal ob obali sem naletel na skupinico Albancev, ki so se razvajali s partijami šaha. Postavil sem se zraven in jih opazoval. Očitno sem jim bil simpatičen, ali pa jim je bilo nerodno me gledat, kako jih gledam, in so mi takoj ponudili igro. Šaha nisem igral že pol leta in sem bil kar živčen. A vse tiste ure v Šahovskem društvu Piran so se očitno izplačale. Iz treh bojev sem izšel kot zmagovalec, eno partijo pa sem remiziral. Igral sem slabo, a na srečo so bili oni se slabši .

General štab v Porosu

Na današnji dan sem ponosen. Prišel sem na Itako kljub temu, da sem zadnjih 12nm imel zmeren do močan JZ-Z. Tehtal sem med tem da ostanem na Lefkadi ali pa se navkljub vetru odpravim čez na Itako. Napovedan je bil SZ in me je ta napačni veter malce užalostil, a na srečo še dodal motivacije. Zadnje tri ure sem res garal in na koncu je bil občutek fenomenalen. Ne morem opisat kako lepo je bilo zvleči kajak na plažo .

Malo me boli desna rama ampak bo verjetno jutri že bolje. Če ne, pa bo pač še malo bolelo .

Jutri se bom probal privleči do Porosa, kjer bom verjetno ostal dva dni. Za sredo je namreč napovedan zelo močan SZ in bom ta čas raje izkoristil za ogled tega dela Kefalonije.

V zalivu kjer spim so tudi tri italijanske barke. Lahko si predstavljate kaj to pomeni .

Razen velike podgane z zlatim krznom, ki sem jo zjutraj prestrašil pred šotorom, se danes zopet ni dogajalo nič zanimivega. Najprej sem prečil (15nm) iz otoka na kopno in nato nadaljeval pot proti Lefkadi.

Ugotovil sem še, da sem litijske baterije za SPOT pametno pustil v Ljubljani. Naprava dela na 3 AAA baterije in je celo to pot delala z eno serijo litijskih baterij. Dal sem notri navadne, pa bomo videli, koliko časa bodo zdržale. Tudi plinska kartuša je šla danes v menjavo, tudi ona je dolgo zdržala.

Kjub temu, da sem se ob sedmih zjutraj zaradi vročine polival z vodo, je bil danes prelep dan. Nič pretresljivega se ni zgodilo in bilo je mirno.

Za kosilo sem se ustavil v vasici Loggos na Paxiju in si privoščil obilo hrane. Sicer ne ravno tipično grške, a bila je dobra . Še posebej špageti bolognese z nageljnovimi žbicami.
Večinoma kosila začnem s špageti bolognese, če je pa kakšna lokalna pašta, pa še toliko bolje. To mi ravno toliko vzbudi tek, da potem z guštom pojem še zrezek na žaru, telečji ali piščančji, odvisno od lune .

Najboljše špagete sem letos jedel pri Nikoli (Konoba Riva) v Sobri na Mljetu, najslabše pa na Unijah. Najhuje je, če se že takoj vidi, da so bili špageti in omaka kuhani posebej, da so testenine še čisto suhe in samo polite z mesom, to me takoj malček užalosti. Pojem pa vseeno.

Danes sem zabluzil. Kot dečko iz vasi, ki pride v mesto in se mu prepusti. Celoten dan je potekal ležerno, preveč ležerno. Najprej sem se sprehodil skozi staro mesto, si ogledoval stare propadajoče hiše in gomilo kolegov turistov, ki so po nekem čudnem naključju kupovali kičaste spominke, kemike z motivom Krfa za 4€ in skodelice za 10€.

Seveda sem se takoj podal tudi na lov za nove SIM kartice, eno za telefon in eno za internet. Navadne ni bilo problem najti, kupil sem jo v prvi trafiki za 5€ in jo nato registriral pri operaterju. Za internet pa je bila čisto druga zgodba. Kamorkoli sem prišel, povsod jih je zmanjkalo, pri treh različnih operaterjih, Cosmote, Vodafone in Wind. Hodil sem in hodil, a nikjer jih niso imeli niti niso vedli, kje bi jo lahko dobil. Prišel sem že v predmestje, ko se mi je končno nasmehnila sreča pri Windu. Imeli so predplačniško SIM kartico za internet za 16€ z 1 GB prenosa. Super, seveda sem vzel. Edino kar sem še potreboval je bil APN . Seveda nihče ni vedel kaj je to in niso mi pustili oz. razumeli, da bi lahko enostavno na njihovem računalniku z internetom pogledali na medmrežje in bi bila stvar rešena v treh minutah. Ne, najprej so me prepričevali, da je nekaj narobe z mojih računalnikom, ker sem kartico vtaknil notri brez USB ključa (prenosnik ima režo za 3G že vgrajeno). Ko sem jim lepo razložil, da je to že notri, so še vedno gledali postrani in se niso dali. Klicali so na support, a tudi tam niso vedeli kaj sploh je APN, po pol ure pa so končno dobili nekoga, ki je vedel za kaj se gre. Sicer ne čisto vsega, uporabniškega imena in gesla ni vedel, ampak naj mu bo . Malo je manjkalo, da jih nebi poslal v 3pm, ker so bili dokaj nesramni in se delali pametne, čeprav niso imeli pojma o teh stvareh.

Ko sem to odpravil sem se podal na lov za polnjenje računa druge SIM kartice, tiste za telefonirati. Kupil sem štiri bone in prosil prodajalca, če mi pomaga napolniti, ker je bilo vse napisano samo v grščini, prijazen glas, ki te vodi skozi navodila pa je prav tako zvenel eksotično. Gospod mi je lepo razložil, a žal napačno. Nato sem šel na kavo, da bi stvar preštudiral, a ji nisem prišel do dna. Zato sem prosil še mlado natakarico, če mi lahko pomaga, a tudi pri njej ni bilo kruha. Še prepričevala me je, če so boni prav in če niso že uporabljeni .
Ker gre v tretje rado sem zavil v Internet center in tam prosil, da mi razložijo kako stvar napolnim. Moški za pultom ni vedel o čem govorim, je pa zato ena stranka, hvala bogu, vskočila in me rešila.

V želodcu mi je že pošteno krulilo zato sem šel še na kosilo in nato še na kratek sprehod. Ko pa sem pogledal na uro, me je skoraj kap. Že tri popoldne, pa sploh še nisem kupil hrane in vode, niti ne vem kje je supermarket. Najprej sem poiskal kajak in od tam naprej začel iskat trgovino. Izkazalo se je, da je bila najbližja oddaljena 1km. V vročini sem tako rabil skoraj eno uro, da sem pritovoril vso kramo, 10l vode, 2l mleka, 1kg pašte, 5 juh… in zmanjkalo mi je časa za veslanje.

Mislil sem, da bom danes že nekje na jugu Krfa, pa sem šele na sredini. Spim tik pod enim hotelom in upam, da receptor ne pride na nočni pregled plaže . Trenutno vrtijo Barbie Girl in vsake toliko slišim krike navdušene publike. Očitno bo še pestro.

Vceraj zvecer sem imel zoper tezave z internetom, kar nehal je delati.

Vcerajsnji dan ni bil nic posebnega, veslanje in tavanje po domisljiji.  Po kosilu sem imel od Albanije do Krfa precej razburljivo morje in pot je bila cisti uzitek. Pihal je ZSZ, ravno malo zadaj v bok in kajak je letel! Valovi se niso lomili in skoraj neprestano sem surfal precno na njih. Edino krmilo sem veliko uporabljal. Toliko, da me danes bolijo podplati . Kobilica je bila namrec zastopana z majhnimi kamni, ki so se zarinili med kobilico in trup. Kobilica je blize sredini kajaka in zato dobro drzi smer, medtem ko mores s krmilom stalno malo popravljat.

Nesrecni kamencki

Včeraj sem že spet spal v eni taki luknji, kjer ni bilo interneta. Probal sem pešačit levo in desno ob obali, ampak ga kljub temu nisem ujel.

Včerajšnji dan je bil pester, najbolj pa noč. Spal sem čisot na koncu polotoka, daleč stran od hiš in ljudi, na samotni prodnati plaži. Približno 50 metrov od mojega prenočišča je sameval opuščen vojaški bunker vklesan v živo skalo, z dostopom iz morja. Počutil sem se čisto varno in brez najmanjšega strahu. Kot ponavadi sem šel okoli devetih in pol spat. Okoli polnoči pa sem se slučajno odprl oči in čez steno šotora zagledal eno bledikasto luč, nizko na horizontu, ki je po parih sekundah ugasnila. Ker je prej ni bilo in ker je bila prenizko za zvezdo, sem seveda stopil ven in pogledal kaj se dogaja. V temi sem videl gliser in dva človeka, brez navigacijskih ali katerikoli drugih luči, ki na čakata na sredini zaliva. Na kratko je posvetila luč iz bunkerja in gliser se je začel počasi približevat kopnu, mene pa je malo stisnilo pri srcu . Vse skupaj je bilo zelo čudno. Po glavi so mi šla vprašanja: Kaj imata onadva za delat ponoči nekje bogu za hrbtom in pristajata brez luči? Sem po kakem nesrečnem slučaju izbral napačno plažo kjer je doma šverckomerc? Posvetit, da vidita, da sem ju opazil ali se delat, kot da ne vidim nič?….

Možakarja sta bila nekaj časa pri bunkerju, potem pa sta zoper brez luči zapeljala proti odprtemu morju. Jaz pa še vedno nisem imel ravno spokojnega spanca .

Na srečo sem imel budilko nastavljeno že ob 4.30 in sem se zgodaj odpravil na pot. Prvih nekaj ur sem imel dobro vreme, potem je iznenada zapihal močen vzhodnik, potem pa je začel jačat zahodnik.  Polotok me je spominjal na Dalmacijo, malo na Kornate in malo na južno stran Šolte. Od Kornatov je imel goloto, sive kamne in svetlo rjavo travo, od Šolte pa ozke in strme zalive, ki se končajo s prelepo plažo.Videl sem toliko lepih plaž, da mi je resnično žal, da se nisem mogel ustavit ali vsaj fotografirat. Letet sem moral naprej, ker mi je bil veter stalno za petami. Se bom pa v te kraje sigurno še vrnil.

Že včeraj sem napisal, da sem na plaži srečal Tonija in Neli ter da sta se ponudila, da mi kupita hrano in vodo, da mi ne bo treba do mesta. In res sta mi zvečer, skupaj s hčerama, prinesla naročeno in še več. Sadje, sokove, piškote… Nimam besed za takšne ljudi, ki ti dajo voljo do življenja in upanje, da le ni vse tako mračno. Skupaj smo preživeli lep večer pod zvezdami in debatirali o vseh možnih temah.

Zjutraj pa sem se preselil na uro in pol oddaljen polotok. Našel plažo in se zleknil v senci.

Dobil sem več mailov z raznimi vprašanji, pa tudi v komentarjih se jih je kar nekaj pojavilo. Na žalost morem varčevat z baterijo in ne morem sproti odgovarjat na njih. Ko bo poti konec, pa se bom potrudil odgovoril na vsa.

Prav tako se zahvaljujem vsem, ki so mi poslali SMS glede APNja. Zgleda, da dobivam smse z nekajdnevno zamudo (danes sem dobil dva s preteklim datumom). Poskušal sem odpisat čim večim, ampak že spet zaradi baterije, nisem uspel vsem.

Najbolj razburljiv dogodek dneva: 300g jušnih testenin in Čas duše, čas telesa Toneta Pavčka.

Tudi danes se ni zgodilo nič pretresljivega. Tri ure in pol sem veslal, preostanek dneva pa presedel ali preležal v senci. Družbo so mi presenetljivo delale krave, ki so prišle po novo dozo D-vitamina in namakanja v morju.

Prebral sem nekaj Žižkovih razprav iz knjige, ki so jo izdali v sklopu Ljubljana, svetovna prestolnica knjige. Nad eseji nisem navdušen, pol razumem, pol pa je takih strokovnih besed ali tujk, da se mi še sanja ne kaj pomenijo. Ni mi čisto jasno, komu je ta knjiga namenjena. Dvomim, da nam običajnim smrtnikom.

Ravno sedaj me je klical Toni in rekel, da pride čez pol ure. Toni in žena sta bila danes, poleg krav, edina gosta  na moji plaži. Še enkrat sem doživel to veliko albansko gostoljubnost in pripravljenost za pomoč. Toni je šel v trgovino in mi kupil hrano ter vodo, ki mi ju bo sedaj prinesel. S tem mi je prišparal dve uri veslanja!