28. dan: Itaka

Na današnji dan sem ponosen. Prišel sem na Itako kljub temu, da sem zadnjih 12nm imel zmeren do močan JZ-Z. Tehtal sem med tem da ostanem na Lefkadi ali pa se navkljub vetru odpravim čez na Itako. Napovedan je bil SZ in me je ta napačni veter malce užalostil, a na srečo še dodal motivacije. Zadnje tri ure sem res garal in na koncu je bil občutek fenomenalen. Ne morem opisat kako lepo je bilo zvleči kajak na plažo .

Malo me boli desna rama ampak bo verjetno jutri že bolje. Če ne, pa bo pač še malo bolelo .

Jutri se bom probal privleči do Porosa, kjer bom verjetno ostal dva dni. Za sredo je namreč napovedan zelo močan SZ in bom ta čas raje izkoristil za ogled tega dela Kefalonije.

V zalivu kjer spim so tudi tri italijanske barke. Lahko si predstavljate kaj to pomeni .

27. dan: Dobre milje in monotono

Razen velike podgane z zlatim krznom, ki sem jo zjutraj prestrašil pred šotorom, se danes zopet ni dogajalo nič zanimivega. Najprej sem prečil (15nm) iz otoka na kopno in nato nadaljeval pot proti Lefkadi.

Ugotovil sem še, da sem litijske baterije za SPOT pametno pustil v Ljubljani. Naprava dela na 3 AAA baterije in je celo to pot delala z eno serijo litijskih baterij. Dal sem notri navadne, pa bomo videli, koliko časa bodo zdržale. Tudi plinska kartuša je šla danes v menjavo, tudi ona je dolgo zdržala.

26. dan: Paxi in Antipaxi

Kjub temu, da sem se ob sedmih zjutraj zaradi vročine polival z vodo, je bil danes prelep dan. Nič pretresljivega se ni zgodilo in bilo je mirno.

Za kosilo sem se ustavil v vasici Loggos na Paxiju in si privoščil obilo hrane. Sicer ne ravno tipično grške, a bila je dobra . Še posebej špageti bolognese z nageljnovimi žbicami.
Večinoma kosila začnem s špageti bolognese, če je pa kakšna lokalna pašta, pa še toliko bolje. To mi ravno toliko vzbudi tek, da potem z guštom pojem še zrezek na žaru, telečji ali piščančji, odvisno od lune .

Najboljše špagete sem letos jedel pri Nikoli (Konoba Riva) v Sobri na Mljetu, najslabše pa na Unijah. Najhuje je, če se že takoj vidi, da so bili špageti in omaka kuhani posebej, da so testenine še čisto suhe in samo polite z mesom, to me takoj malček užalosti. Pojem pa vseeno.

25. dan: Zabluzil v mestu

Danes sem zabluzil. Kot dečko iz vasi, ki pride v mesto in se mu prepusti. Celoten dan je potekal ležerno, preveč ležerno. Najprej sem se sprehodil skozi staro mesto, si ogledoval stare propadajoče hiše in gomilo kolegov turistov, ki so po nekem čudnem naključju kupovali kičaste spominke, kemike z motivom Krfa za 4€ in skodelice za 10€.

Seveda sem se takoj podal tudi na lov za nove SIM kartice, eno za telefon in eno za internet. Navadne ni bilo problem najti, kupil sem jo v prvi trafiki za 5€ in jo nato registriral pri operaterju. Za internet pa je bila čisto druga zgodba. Kamorkoli sem prišel, povsod jih je zmanjkalo, pri treh različnih operaterjih, Cosmote, Vodafone in Wind. Hodil sem in hodil, a nikjer jih niso imeli niti niso vedli, kje bi jo lahko dobil. Prišel sem že v predmestje, ko se mi je končno nasmehnila sreča pri Windu. Imeli so predplačniško SIM kartico za internet za 16€ z 1 GB prenosa. Super, seveda sem vzel. Edino kar sem še potreboval je bil APN . Seveda nihče ni vedel kaj je to in niso mi pustili oz. razumeli, da bi lahko enostavno na njihovem računalniku z internetom pogledali na medmrežje in bi bila stvar rešena v treh minutah. Ne, najprej so me prepričevali, da je nekaj narobe z mojih računalnikom, ker sem kartico vtaknil notri brez USB ključa (prenosnik ima režo za 3G že vgrajeno). Ko sem jim lepo razložil, da je to že notri, so še vedno gledali postrani in se niso dali. Klicali so na support, a tudi tam niso vedeli kaj sploh je APN, po pol ure pa so končno dobili nekoga, ki je vedel za kaj se gre. Sicer ne čisto vsega, uporabniškega imena in gesla ni vedel, ampak naj mu bo . Malo je manjkalo, da jih nebi poslal v 3pm, ker so bili dokaj nesramni in se delali pametne, čeprav niso imeli pojma o teh stvareh.

Ko sem to odpravil sem se podal na lov za polnjenje računa druge SIM kartice, tiste za telefonirati. Kupil sem štiri bone in prosil prodajalca, če mi pomaga napolniti, ker je bilo vse napisano samo v grščini, prijazen glas, ki te vodi skozi navodila pa je prav tako zvenel eksotično. Gospod mi je lepo razložil, a žal napačno. Nato sem šel na kavo, da bi stvar preštudiral, a ji nisem prišel do dna. Zato sem prosil še mlado natakarico, če mi lahko pomaga, a tudi pri njej ni bilo kruha. Še prepričevala me je, če so boni prav in če niso že uporabljeni .
Ker gre v tretje rado sem zavil v Internet center in tam prosil, da mi razložijo kako stvar napolnim. Moški za pultom ni vedel o čem govorim, je pa zato ena stranka, hvala bogu, vskočila in me rešila.

V želodcu mi je že pošteno krulilo zato sem šel še na kosilo in nato še na kratek sprehod. Ko pa sem pogledal na uro, me je skoraj kap. Že tri popoldne, pa sploh še nisem kupil hrane in vode, niti ne vem kje je supermarket. Najprej sem poiskal kajak in od tam naprej začel iskat trgovino. Izkazalo se je, da je bila najbližja oddaljena 1km. V vročini sem tako rabil skoraj eno uro, da sem pritovoril vso kramo, 10l vode, 2l mleka, 1kg pašte, 5 juh… in zmanjkalo mi je časa za veslanje.

Mislil sem, da bom danes že nekje na jugu Krfa, pa sem šele na sredini. Spim tik pod enim hotelom in upam, da receptor ne pride na nočni pregled plaže . Trenutno vrtijo Barbie Girl in vsake toliko slišim krike navdušene publike. Očitno bo še pestro.

24. dan: koncno Krf

Vceraj zvecer sem imel zoper tezave z internetom, kar nehal je delati.

Vcerajsnji dan ni bil nic posebnega, veslanje in tavanje po domisljiji.  Po kosilu sem imel od Albanije do Krfa precej razburljivo morje in pot je bila cisti uzitek. Pihal je ZSZ, ravno malo zadaj v bok in kajak je letel! Valovi se niso lomili in skoraj neprestano sem surfal precno na njih. Edino krmilo sem veliko uporabljal. Toliko, da me danes bolijo podplati . Kobilica je bila namrec zastopana z majhnimi kamni, ki so se zarinili med kobilico in trup. Kobilica je blize sredini kajaka in zato dobro drzi smer, medtem ko mores s krmilom stalno malo popravljat.

Nesrecni kamencki

23. dan: Nemirna noč in lep dan

Včeraj sem že spet spal v eni taki luknji, kjer ni bilo interneta. Probal sem pešačit levo in desno ob obali, ampak ga kljub temu nisem ujel.

Včerajšnji dan je bil pester, najbolj pa noč. Spal sem čisot na koncu polotoka, daleč stran od hiš in ljudi, na samotni prodnati plaži. Približno 50 metrov od mojega prenočišča je sameval opuščen vojaški bunker vklesan v živo skalo, z dostopom iz morja. Počutil sem se čisto varno in brez najmanjšega strahu. Kot ponavadi sem šel okoli devetih in pol spat. Okoli polnoči pa sem se slučajno odprl oči in čez steno šotora zagledal eno bledikasto luč, nizko na horizontu, ki je po parih sekundah ugasnila. Ker je prej ni bilo in ker je bila prenizko za zvezdo, sem seveda stopil ven in pogledal kaj se dogaja. V temi sem videl gliser in dva človeka, brez navigacijskih ali katerikoli drugih luči, ki na čakata na sredini zaliva. Na kratko je posvetila luč iz bunkerja in gliser se je začel počasi približevat kopnu, mene pa je malo stisnilo pri srcu . Vse skupaj je bilo zelo čudno. Po glavi so mi šla vprašanja: Kaj imata onadva za delat ponoči nekje bogu za hrbtom in pristajata brez luči? Sem po kakem nesrečnem slučaju izbral napačno plažo kjer je doma šverckomerc? Posvetit, da vidita, da sem ju opazil ali se delat, kot da ne vidim nič?….

Možakarja sta bila nekaj časa pri bunkerju, potem pa sta zoper brez luči zapeljala proti odprtemu morju. Jaz pa še vedno nisem imel ravno spokojnega spanca .

Na srečo sem imel budilko nastavljeno že ob 4.30 in sem se zgodaj odpravil na pot. Prvih nekaj ur sem imel dobro vreme, potem je iznenada zapihal močen vzhodnik, potem pa je začel jačat zahodnik.  Polotok me je spominjal na Dalmacijo, malo na Kornate in malo na južno stran Šolte. Od Kornatov je imel goloto, sive kamne in svetlo rjavo travo, od Šolte pa ozke in strme zalive, ki se končajo s prelepo plažo.Videl sem toliko lepih plaž, da mi je resnično žal, da se nisem mogel ustavit ali vsaj fotografirat. Letet sem moral naprej, ker mi je bil veter stalno za petami. Se bom pa v te kraje sigurno še vrnil.

22. dan: Albanska prijaznost

Že včeraj sem napisal, da sem na plaži srečal Tonija in Neli ter da sta se ponudila, da mi kupita hrano in vodo, da mi ne bo treba do mesta. In res sta mi zvečer, skupaj s hčerama, prinesla naročeno in še več. Sadje, sokove, piškote… Nimam besed za takšne ljudi, ki ti dajo voljo do življenja in upanje, da le ni vse tako mračno. Skupaj smo preživeli lep večer pod zvezdami in debatirali o vseh možnih temah.

Zjutraj pa sem se preselil na uro in pol oddaljen polotok. Našel plažo in se zleknil v senci.

Dobil sem več mailov z raznimi vprašanji, pa tudi v komentarjih se jih je kar nekaj pojavilo. Na žalost morem varčevat z baterijo in ne morem sproti odgovarjat na njih. Ko bo poti konec, pa se bom potrudil odgovoril na vsa.

Prav tako se zahvaljujem vsem, ki so mi poslali SMS glede APNja. Zgleda, da dobivam smse z nekajdnevno zamudo (danes sem dobil dva s preteklim datumom). Poskušal sem odpisat čim večim, ampak že spet zaradi baterije, nisem uspel vsem.

Najbolj razburljiv dogodek dneva: 300g jušnih testenin in Čas duše, čas telesa Toneta Pavčka.

21. dan: Lenarjenje in Žižek

Tudi danes se ni zgodilo nič pretresljivega. Tri ure in pol sem veslal, preostanek dneva pa presedel ali preležal v senci. Družbo so mi presenetljivo delale krave, ki so prišle po novo dozo D-vitamina in namakanja v morju.

Prebral sem nekaj Žižkovih razprav iz knjige, ki so jo izdali v sklopu Ljubljana, svetovna prestolnica knjige. Nad eseji nisem navdušen, pol razumem, pol pa je takih strokovnih besed ali tujk, da se mi še sanja ne kaj pomenijo. Ni mi čisto jasno, komu je ta knjiga namenjena. Dvomim, da nam običajnim smrtnikom.

Ravno sedaj me je klical Toni in rekel, da pride čez pol ure. Toni in žena sta bila danes, poleg krav, edina gosta  na moji plaži. Še enkrat sem doživel to veliko albansko gostoljubnost in pripravljenost za pomoč. Toni je šel v trgovino in mi kupil hrano ter vodo, ki mi ju bo sedaj prinesel. S tem mi je prišparal dve uri veslanja!

20. dan: Čakanje, branje in dolgočasenje

Želim si, da bi šel naprej, a na žalost mi vreme ni naklonjeno. Še dva dni bom moral počakati, preden se bom lahko podal okoli polotoka Karaburuni. To je najbolj izpostavljen del albanske obale in zanj potrebujem dobro vreme.

Popoldne sem prebral Štoparski vodnik po galaksiji, ki me je polepšal dan. Skoraj neprestano sem se smejal ko pečen maček . Na srečo imam na zalogi še nekaj knjig, ki mi bodo olajšale to mukotrpno čakanje.

Ni hujšega kot sedet na peščeni plaži, ko sonce pripeka, močan veter nosi pesek in naokoli ni sence. Za vsaj malo hladu sem postavil šotor in se skril za eno stranico, notri pa je bila prava savna. Trenutno sem precej nemiren, zelo si želim it naprej, a kaj ko ne gre.

Pred dvema dnevoma sem moral prvič na poti pokrpat kajak. Ker je obala večinoma peščena (s posameznimi kamno), se valovi pred njo lomijo in nastane tako imenovana surf zona. Kar pomeni, da se moraš s kajakom zapeljati na obalo. Prej dobro še pregledat obalo, da slučajno ne priletiš ravno na kakšne skale, ampak včasih se tudi zgodi, da so te ali premajhne, da bi jih videl, ali pa dobro skrite. Na eno izmed takih majhnih sem naletel jaz in v kajaku je nastala majhna luknjica, dolga okoli 7mm in 2mm šrioka. Nič katastrofalnega, malo epoxy puttyja in stvar je rešena.

Luknje nisem pridelal na tej plaži, tukaj sem samo popravil.

19. dan – Drač in GPS

Včerajšnji dan je bil zanimiv. Zjutraj sem se najprej odpravil v Drač – Durres, da nakupim hrano in vodo ter uredim internet. Kajak sem parkiral takoj na začetku mesta in s taksijem smuknil v center do trgovine AMC. Tam sem poleg interneta dobil še novo poznanstvo z vodjo poslovalnice. Fabian je med drugim tudi častni meščan Drača in nadvse brihten tridesetletnik, ki me je s svojim avtom peljal po nakupih in nazaj do kajaka. S takšnimi dobrimi ljudmi dobi potovanje tisti pravi čar, ko ti popoln neznanec pride naproti in ti pomaga, svetuje in rešuje tvoje probleme.
Popoldne pa ni bilo tako idilično. Prve tri ure je šlo dobro, od treh naprej pa se je maestral toliko okrepil, da so bili valovi že konstantno okoli metra, veliko pa tudi prek. Kot da to ne bi bilo dovolj, mi jo je zagodel še GPS.
Predstavljajte si tole. Veliki valovi v zadnji polbok, od najbližjega kopna (na vzhodu) si oddaljen 4nm, GPS ti kaže še 2nm do kopna na JZ, a ti ga nikjer ne vidiš. It naprej ali obrnit na JV? To je bilo vprašanje . Ko je postalo res preveč čudno, sem na srečo lahko poklical domov in vprašal, če bom s trenutnim kursom “zadel” kopno ali ne. Ker je bil odgovor negativen sem za ziher raje obrnil na najbližjo točko. Situacija ni bila kritična, ampak nzanašal sem se na GPS. Že cel čas, ko sem se vozil proti navideznemu kopnu mi nekaj ni štimalo. Moral bi biti širok zaliv v obliki črke U. Izkazalo pa se je, da ena stranica U-ja manjka in je bol podoben J-ju. Z GPSom sme ciljal na vrh U-ja, ki pa ga ni bilo.
Za prihodnje dni je napovedano zelo vetrovno vreme, kar mi seveda skače v zelje. Očitno, se bo Albanija malo zavlekla.