Marin M.

V bližnji prihodnosti ne namerava potovat v Grčijo in nima smisla, da bi zadevi propadli. Zatorej podarjam dve predplačniški SIM kartici, WIND TIM za mobilni internet in COSMOTE za navadne pogovore. Prenosa za internet je še okoli 800+MB, kartica za klicanje pa je prazna. Denarna vrednost ni velika, okoli 23€, ampak zagotavljam ti, da boš prišparal veliko živcev s kupovanjem in urejanjem vseh malenkosti.
SIM kartico moraš najprej kupiti, nato iti v eno točno določeno trgovino in jo tam aktivirati. Za aktivacijo pa moraš prinesti še kopijo svojega potnega lista in po treh urah lahko kartico šele napolniš. Navodila za polnjenje niso v angleščini, zato moraš najti Grka, ki zna dovolj angleško in je tehnično dovolj pismen, da ti mobitel napolni in razloži kako v prihodnje. V mojem primeru je to vse skupaj trajalo pol dneva.
Če želiš kartici pusti spodaj komentar in poslal ti bom mail preko katerega se bova zmenila.

Konec je! V torek zjutraj sem prišel v Benetke in od tam z avtom nazaj domov v Piran.

Stvari še nisem vseh razpakiral, se pa čudim, kako sem lahko spravil toliko raznorazne krame v tak ozek čolniček.

V prihajajočih dneh se bom najprej spočil, uredil in opral vso opremo ter začel trenirat. Na zadnjici in nogah sem izgubil nekaj kg mišic in maščob, ki jih je treba nadoknaditi. Malo me skrbi, kako bo s tekom, ker sem po lanskoletnem veslanju imel dokaj veliko atrofijo kvadricepsa desne noge in posledično probleme – Iliotibial band syndrome. Normalno sem lahko tekel šele po treh mesecih fitnesa. Upam, da bo letos okrevanje hitrejše.

Tudi kajak si zasluži malo počitka.

Sem na ladji v Patrasu in čez pol ure naj bi že odrinili proti Krfu in Benetkam, juhej!

Jutranja pot iz Sami do Patrasa je minila brez problemov in tudi vozovnico do doma sem dobil v roku petih minut. Cena, neverjetnih 34,6€ za palubo.

Ko sem šel iz pristanišča v mesto sem bil čisto šokiran. Vse je bilo zaprto, bari, restavracije in trgovine, še kioski niso delali. Očitno so nedelje, kljub sezoni, dela prost dan. Tako nisem mogel poslati niti obljubljenih razglednic .

Čeprav cel dan nisem počel nič posebnega, je bil kljub temu eden izmed najbolj pestrih na tem dopustu. Zahvala gre predvsem Afganistancem in Pakistancem. Ker s praznimi zračnicami kajaka ne morem ravno veliko premikat, sem ga takoj parkiral pred vhod v pristanišče, znotraj ograje. V bližini so bila drevesa in klopce, na katerih sem presedel in preležal velik del popoldneva.

Ko sem videl prvo aretacijo sem se še čudil. Ko so čez pol ure začeli trije agenti D.E.A. teči proti meni sem bil še bolj presenečen. Na mojo srečo jim nisem bil sumljiv jaz, temveč trije črnice 10m za mano, ki so ravnokar priplavali v pristanišče in se povzpeli na pomol. Ko so jih vklenili je še vedno kapljalo od njih.

Naslednji tak incident je bil malo bolj nasilen. Nek mlad moški bližnjevzhodnega videza se je naredil Francoza in se zmuznil skozi glavni vhod. Ni minilo pol minute ko je zopet en D.E.A mačo pritekel za njim, ga nadrl kot psa in mu podaril nekaj krepkih po obrazu.

Začel sem se spraševati, kaj bi naredil, če bi videl enega takega ilegalca. Bi poklical policijo ali ne?

Čez nekaj ur, ob sončnem zahodu, se je mogoče zgodilo ravno to. Mogoče je ena senca urno stekla iz skladišča proti tovornjaku in mogoče smuknila pod njega. Mogoče sem se samo nasmehnil .

Po pristanišču so se pogosto vozili Ladi podobna policijska terenska vozila, ki so imela prtljažnik natrpan ilegalcev, velikokrat niso mogli imeti niti glave pokonci  in sedeli so en  na drugem.

To pa še ni vse. Ko sem čakal na ladjo je do mene prišel nek “turist”  in v francoščini vprašal, če iz tega mesta odpluje ladja za Benetke. Ko sem mu pritrdil je bil videti zelo srečen. Imel je čisto nov nahrbtnik in čisto nov armaflex  zapasan zanj. Notranjost nahrbtnika pa je delovala prazna. Tega istega turista sem nato videl še enkrat, preden so ga skupaj z dvema drugima, z istimi rdečimi nahrbtniki in zelenimi arfmaflexi, policaji v civilu spravili v kombi. Nato so aretirali še dva temna, ki sta mirno sedela pred trajektom in čakala vkrcanje. Začeli so ju spraševati šele potem, ko sta že bila v lisicah.

To so samo zanimive današnje prigode, vse skupaj sem videl približno 15 aretacij, a niso bile tako spektakularne. Agenta D.E.A. sem vprašal koliko jih približno aretirajo vsak dan. Ponosno je rekel, da med 50 in 60.

Naporen dan je za menoj. Dva trajekta, ena počena zračnica, 4 ure veslanja in obilo pekočega sonca ter pogubljenih živcev.

Zjutraj sem priveslal v Zakintos in se vkrcal na trajekt za Kilini. Ta je imel polurno zamudo in sem ravno zgrešil naslednji trajekt za Poros na Kefaloniji. Pa še zračnica na vozičku za kajak mi je počila in samo upam, da bo voziček zdržal še pot do Patrasa in naprej do Benetk.

V Kiliniju sem najprej iskal prevoz, da bi kajak in mojo malenkost zapeljal do Patrasa, da bi se izognil vsem nadaljnjim kolobocijam. Ampak Grki niso bili za stvar. Taksisti so bili čisto nezainteresirani, drugje pa mi tudi nihče ni znal nič pomagati ali priporočit. Tako sem lutal po mestecu in gledal za primeren avto ali tovornjak. Našel sem enega, a tudi ta ni bil za stvar, ker je bil baje tovornjak pisan na podjetje in ne bi imel papirjev(?) za peljat moj kajak v Patras. Slučajno sem naletel še na enega na cesti, a se kljub mojemu evforičnemu mahanju ni ustavil.

Zato sem moral na trajekt za Poros. Tam mi je bilo dovolj grške pasivnosti in sem se v Sami, 12nm, odpravil na vesla. Večer se je bližal in zadnje pol ure sem veslal v mesečini. Je bila pa zadnja ura fantastična, na levi stran skoraj polna in bleščeča luna, na desni rumeno-rdeče zahajajoče nebo.

Sedaj lahko rečem, da je konec z veslanjem. Jutri zjutraj grem na trajekt za Patras in upam, da si bom lahko uredil vozovnico za zvečer proti Benetkam.

Pot domov očitno ne bo tako lahko kot sem pričakoval. Pred odhodom so mi zatrjevali, da vozi trajekt iz Zakintosa do Krfa, danes pa se je izkazalo, da je to sicer res, a se na njem ne moreš peljati samo do Krfa ampak moraš nadaljevati v Brindisi.

Veslanja imam za nekaj tednov dosti, zato bom raje izkusil še grške trajekte. Jutri grem iz Zakintosa do Kilinija in iz Kilinija v Poros, tam, kjer sem bil pred nekaj dnevi. Iz Porosa bom nato veslal do Sami in v nedeljo znova skočil na trajekt do Patrasa in se v poznih večernih urah vkrcal na trajekt za Benetke. Takšen je plan, a realizacija je pod vprašajem. Ker sem prepozen vozovnic ne morem kupiti preko interneta in jih moram vedno znova kupovati pred odhodom. To mi ravno ne diši preveč, ker kolikor sem danes videl, jim organizacija in dostop do informacij ni najboljša vrlina. Poleg tega, da ne znajo angleško seveda.

Živi bili, pa vidili.

Prišel sem! Točno mesec dni po začetku, 31 dni v katerih je bilo veliko veselja, pa tudi strahu, žalosti in domotožja.

V spominu mi bodo ostali samo lepi trenutki, tistih grdih se že sedaj skoraj ne spominjam več. Če pa se jih, pa mi ne izzovejo negativnih občutkov. Zdijo se kot prigode iz knjige in ne kot resnična preteklost. Nasprotno pa se živo spominjam vsega lepega. Od delfina, ki me je sicer prestrašil, do ljudi s katerimi sem preživel lepe trenutke in lepe pokrajine, ki sem jo imel čast občudovati. Tej spomini so še kako živi, vsak mi nariše nasmeh!

Včasih je bilo težko, malo ur sem preživel brez bolečin v vsaj kaki mišici. Tudi ljudi sem pogrešal, družino, prijatelje in prijateljice, ki jih bo lepo spet videt.

Po prvotnem planu bi moral sedaj počakati absolvente in se z njimi poveseliti. Ta načrt sem med potjo spremenil, v ponedeljek se odpravljam proti domu.

Moje razmišljanje gre tako, da imamo, navidezno ali resnično, na razpolago različne možnosti in sprejmemo takšne odločitve, ki nas bodo pripeljale do največje možne sreče. Pretehtati moramo vloženo/prejeto in izbrati tisto, ki se nam zdi kot najboljša kupčija.

Ne vidim smisla, da bi sedaj tri tedne čakal do prvih absolventov. Raje bom šel domov in naredil kaj koristnega, recimo še en ustni izpit . Res je, izgubil bom edinstveno priložnost absolventskega izleta, a sem to dobro pretuhtal in v danem trenutku se mi absolvent ne zdi dovolj dobra izbira. Vem, da bodo (pre)nekatere absolventke hudo nesrečne, ampak iz moje moke ne kruha, hehehe .

Najprej bi se rad zahvalil staršem, predvsem mami in očetu. Čeprav nista ravno navdušena nad mojimi idejami sta mi vedno stala ob strani in pomagala s pametnimi nasveti in cekini. Upam in ne dvomim, da mi bosta priskočila na pomoč tudi ob prihodnjih popotovanjih in naporih. Ju imam na sumu, da jima ne bodo ravno najbolj po godu, ampak sta tako dobri duši, da sigurno ne bosta pustila (edinega!) sina na cedilu in brez domače, tople in prepotrebne podpore.

Še en razlog zakaj se vrnem domov je ta, da se bo nona končno nehala sekirat! Skupaj z nonotom sta v zadnjem mesecu odkrila čare interneta, da sta mi lahko vsakodnevno sledila. Tudi njima gre velika zahvala, predvsem za obilno porcijo mareličnih knedlov-cmokov pred odhodom, ki so dobro napolnili glikogenke zaloge v mišicah.

Da o sestrici in stricu niti ne govorim! Prav tako se jima moji prebliski ne zdijo ravno najbolj pametni, a kri ni voda .

Hvala sponzorjem, Sandilineu, Navisafeu in CScanoe.

Predvsem Femke in Sandiju, da sta mi izkazala zaupanje in podpirala med potjo. Brez njune opreme in duhovitih pripomb bi mi bilo veliko težje!

Nenazadnje se zahvaljujem tudi tebi, bralec bloga. Tvoji obiski, komentarji in spodbude so me velikokrat spravili v boljšo voljo in mi dali energijo za nadaljevanje. Na začetku sem bil šokiran, ker niti v najdrznejših sanjah nisem mislil, da bo moja pot zanimiva za tako široko druščino. Mislil sem, da ga bo spremljalo le nekaj prijateljev in družina, a vesel sem, da temu ni bilo tako.

Hvala vsem, ki ste mislili name in sem vas neupravičeno izpustil!

Upam, da sem uspel koga navdušiti nad morskim kajakaštvom. To je prelep šport in živimo v takem delu sveta, ki je ustvarjen za tako odkrivanje narave. To kar ste brali ni tisto pravo. Moja pot je bila tako načrtovana, da sem šel po najkrajši in ne po najbolj slikoviti liniji. Kajak in morje sta veliko več. Malo stvari je tako pomirjujočih kot sedenje v kajaku in opazovanje okolice, otokov, živali in barv.

PS: blog se seveda ne konča s to objavo. V prihodnje sledijo še odgovori na druga vprašanja, opisi opreme, prehrane…

Juhej, pa sem le prišel na Zakintos! Kot sem napisal v uvodniku avanture, bom potovanje zaključil v mestecu Laganas, do katerega imam še približno tri ure revialnega veslanja.

Pot iz Kefalonije do Zakintosa je bila, kljub 15nm dolgemu prečenju, lahka. Veter je bil zmeren in v pravi smeri, valovi so bili veliki ampak dolgi in mi niso povzročali nobenih težav. Vedel sem, da je to zadnji večji prehod in skušal sem uživati sleherno minuto. Vsake toliko sem se ustavil in za nekaj minut občudoval morje in premišljeval o preteklem mesecu.

Tisti, ki je rekel, da je smisel v potovanju samem in ne v koncu, sigurno ni imel v mislih enomesečnega veslanja. Veselim se konca, veselim se nedela in tega, da ne bom vsako jutro vstajal ob zori. Veselim se spočitih mišic in suhih oblačil!

Lepo je bilo, a še lepše bo .

Ob poplavi čestitk mi je kar toplo pri srcu, a upam, da niste vsi tako presenečeni nad tem, da sem dejansko prišel do Zakintosa . Pri meni ni bilo to nikoli pod vprašajem, le vprašanje časa. Za to pot sem premislil, se odločil in ni druge kot tudi to naredil.

Sicer pa me čakajo še te tri ure veslanja in poti še ni konec. Kaj vse se mi lahko še zgodi! .

Obširnejše poročilo s poti zato pride na vrsto šele jutri.

Skoraj sem pozabil kaj pomeni mehka postelja. Zjutraj se zbudiš čisto spočit! Luksuz, ki sem ga zelo pogrešal v zadnjem mesecu.

Zjutraj sem se tri ure sprehajal, si ogledal starogrško grobnico in pojedel zajtrk v oljčnem nasadu. Preostanek dneva pa sem preležal ali presedel v sobi, ker je bilo zunaj tako vroče.

Proti večeru sem se odpravil po nakupih in seveda na šah. Albanci tudi tokrat niso imeli sreče. Danes sem bil očitno bolj pozoren kot včeraj in sem opazil precej njihovih napak. Sicer niso meni kopali jame, ampak zagotovo so sami vanjo padli. Rezultat 3-0 je že spet odraz njihovih napak.

Mi je kar malo žal, da bom jutri šel od tod. Zopet v kajak in zopet veslat 9 ur. Ampak nič zato. Približujem se koncu in kar se mora ni težko.

Kuhanje jutrišnjega kosila

Nekaj zanimivih vprašanj sem dobil na mail in nekaj se jih je porajalo na Internetmojstru. Tukaj je prvi sklop.

Zakaj nisi potovanje začel v Sloveniji?
Če bi odrinil iz SLovenije, bi se moral najprej odjaviti v Piranu in nato zoper prijaviti v Umagu, kar so samo čas jemajoče birokratske zadeve. Iz praktičnega razloga sem zato raje začel v Savudriji.

Kako je z malo in veliko potrebo v kajaku?
Predvsem na forumu Internetmojster.com so se nekateri spraševali, kako gresta skupaj kajak, morje in osnovne človeške potrebe po oddajanju tistega, kar je prejel. Odgovor na to vprašanje je sila enostaven. Prerezana plastenka za malo potrebo in obala za veliko stisko. Na dan popijem približno 5-6 litrov vode, ki more it nekako tudi ven.
V lepem vremenu gre vse kot po maslu, ko pa so valovi veliki in veter močno zavija, pa stvar postane zanimiva. Da mi valovi ne zalijejo kajaka moram celoten postopek opravit tako, da ne snamem krovnice, tiste kiklce, s katero sem zapasan na kajak in me ščiti pred valovi. To pomeni, da moram na pamet pravilno odmerit, da plastenka slučajno ne postane premajhna, z eno roko držat veslo in ravnotežje, z drugo pa naredit vse ostalo .

Ko pa me pokliče tisti pravi klic narave, pa ni druge kot it na obalo. V kokpitu kajaka, za sedežem, imam malo morje stvari, od vode do medu in spužev. Zaradi tega se ne morem enostavno prevrnit, izplavat, opravit nujno, zlezt nazaj v kajak in zopet obrnit, ker bi vse te stvari vmes izgubil. Edina rešitev je dobra taktika in močne ritne mišice . Ko si med dvema otokoma, od vsakega oddaljen samo 4nm, kar je zelo pogosto, to pomeni, da si od vsake obale oddaljen najmanj eno uro. Če bi se v taki situaciji spomnil, da morem nujno na wc, ne vem kaj bi naredil.
O tem sicer nisem pisal, a v Albaniji sem takoj prvi dan staknil male črevesne motnje, ki so malenkost pohitrile mojo prebavo. Šele tretji dan sem se spomnil, da bi lahko pogledal v prvo pomoč. Prijazna in skrbna prijateljica Maja, vzorna študentka medicine, mi je pripravila malo lekarno raznih tablet in med njimi je bil tudi Linex Forte, ki je rešil situacijo. Hvala Maja, ne vem kaj bi bilo brez tebe! V tistih prvih dveh dnevih, ko še nisem vzel zdravila, pa so dejansko sekunde odločale med rjavimi hlačami in odrešitvijo. Z veseljem lahko napišem, da mi je, za mišjo dlako, vedno uspelo.

Zakaj ene dneve narediš veliko milj, druge pa malo?
Koliko navtičnih milj naredim v enem dnevu je odvisno od več stvari. Destinacijo si določim glede na želje in realne zmožnosti, ki jih ocenim s konservativnega stališča (better safe than sorry načelo). Do kosila skušam vedno narediti vsaj 20nm, preostanek pa po okrepitvi. Kilometrina je odvisna od vetra, od prihodnjega vremena, od obale ob kateri se vozim in od prihodnjih ciljev. Ponekod je obala takšna, da ni plaž in se je nemogoče ustaviti. Pot skušam načrtovat tako, da nimam več kot enega odprtega prečkanja (več kot 12nm odprtega morja) na dan. V Albaniji, ko sem čakal ugodno vreme, sem se tri dni zapored premaknil samo za nekaj milj. To pot bi lahko naredil vso v enem šusu, a bi potem dva dni stal na mestu. Tako pa sem kljub čakanju še vedno ohranil ritem in si zapolnil vsaj tistih nekaj ur na dan.

Kako je z elektriko in kako polniš vse te stvari?
Naprave, ki delujejo na električno energijo so: prenosnik, fotoaparat, mobiteli, GPS, luči in GPS sledilnik.
Do Salija na Dugem otoku sem imel s seboj sončne celice in 7,5 Ah svinčeno baterijo. Ker je bila škatla (baterija, regulator in avtomobilska vtičnica) za pol centimetra prevelika, se ni dovolj dobro usedla za  sedež in  me je ravno malo motila. Toliko, da sem pot raje nadaljeval brez nje. Za nekaj ur ni bil problem, ko pa po osmih urah ni vse tako kot bi moralo bit, pa te hitro spravi ob živce.
Od mobitelov imam s seboj dva čisto enostavna LGja in enega Blackberryja, ki pa je večinoma ugasnjen. Oba LGja uporabljata enako baterijo, zato ju lahko kombiniram. Eden je za rezervo, drugega pa uporabljam. Mobitel prižgem približno trikrat dnevno in na vsake 3-4 dni imam nekaj minutni pogovor.
GPS Garmin eTrex uporablja dve AA bateriji in vsak set zdrži približno 30 ur, kar je ogromno. Prižgem ga na približno 2 uri, da preverim napredek in zastavim nov cilj.
SPOT uporablja litijske baterije in zato zdrži nenormalno veliko, 25 dni na enem setu.
Za prenosnik Asus EeePC 1000H imam dve bateriji, eno 6600mAh  in eno 8800mAh, kar skupaj nanese na približno 10-11ur dela na računalniku. Ko grem ven na kosilo ga običajno vzamem s seboj in prosim, če ga lahko vključim v elektriko. Do sedaj so še vedno dovolili.

Ključ vsega je v pametni uporabi energije, da nimaš non-stop vžganih aparatov. Za luči in GPS uporabljam polnilne baterije Sanyo Eneloop, ki so se izkazale do sedaj še kot najboljše. So me pa litijske baterije v SPOTu tako fascinirale, da bom v prihodnje uporabljal raje njih.

Vesel sem! Stuširal sem se s sladko vodo! Zadnjič sem imel ta privilegij pri Hadu in po treh tednih mi je že sama misel o tušu zakrivila ustnice navzgor.

Zjutraj sem začel zgodaj in izkoristil ugoden veter, ki mi ni ne nagajal in ne pomagal, da sem preveslal teh 24nm in prišel v majhno mestece (malo večjo vas?) Poros na Kefaloniji. Tik potem, ko sem izvlekel kajak na obalo, je začel pihati močan SZ. Vesel sem bil, da ne veslam v takem in še bolj sem se veselil tuša. Samo še penzion/hotel sem moral najti in stvar je bila gotova. Na mojo srečo turistov ni ravno na pretek. Zavil sem v edino turistično agencijo, ki ponuja izlete po Kefaloniji in prijazen Grk mi je v sosednjem družinskem hotelu našel sobo za 30€/noč. Direktno v centru na promenadi, z balkonom in s pogledom na sprehajališče ter morje .  Ni slabo za v avgusta.

Ker je vseeno, če čakam na Zakintosu ali tukaj, bom na Kefaloniji ostal dva dni. Še ne vem kaj bo počel jutri, a zagotovo bom našel kaj zanimivega. Za zvečer sem že zmenjen, zopet bom igral šah!

Ko sem se pozno popoldne sprehajal ob obali sem naletel na skupinico Albancev, ki so se razvajali s partijami šaha. Postavil sem se zraven in jih opazoval. Očitno sem jim bil simpatičen, ali pa jim je bilo nerodno me gledat, kako jih gledam, in so mi takoj ponudili igro. Šaha nisem igral že pol leta in sem bil kar živčen. A vse tiste ure v Šahovskem društvu Piran so se očitno izplačale. Iz treh bojev sem izšel kot zmagovalec, eno partijo pa sem remiziral. Igral sem slabo, a na srečo so bili oni se slabši .

General štab v Porosu