Ker bom sedaj s seboj vzel samo eno, se še nisem odločil kateri bo pripadlo to častno mesto, da bo kot prva knjiga obkrožila Južno Korejo . Niti tega še ne vem, ali bo poezija ali proza. Romani so daljši in bi imel več materiala za premlevat. Po drugi strani pa je poezija le poezija. Veliko različnih, močnih čustev v majhnih flaškah. Poleg tega, pa se ob slabih dnevih lahko učim pesmice na pamet in jih potem recitiram na morju ali po vaseh, v zameno za hrano ali streho nad glavo . Spomnim se, kako Mongolci sijali od navdušenja, ko sva z Zoranom na ves glas pela En hribček bom kupil. Kar topili so se.

Včasih me popolni neznanci ujamejo nepripravljenega s kakšnim na videz banalnim vprašanje. Golega in brez odgovora. Včeraj zvečer sem šel na svoj najljubši trening, tek od Šiške do Kajak Kanu Kluba nasproti Špice, 45min veslanja in tek nazaj, vse skupaj dve uri lahkotnega gibanja.

Včeraj je bilo malo drugače. Ljubljanica je bila presenetljivo hitra, pod mostovi skoraj deroča. Vožnja s tokom je bila bolj podobna formuli 1 kot veslanju, za nazaj pa je bila druga zgodba.  Ne boj, mesarsko klanje za vsak meter. Najhuje je bilo pod mostovi, kjer so zaradi podpornih stebrov nastale čisto prave brzice in v življenju še nisem veslal s tolikšno intenzivnostjo kot pod tromostovjem. Nekajkrat sem se že videl kako, s kajakom na rami, pešačim po stari Ljubljani, ker se je kajak dobesedno premikal samo po centimeter.

Ko sem prišel do Petkovškega nabrežja sem že sopihal kot najhujša parna lokomotiva. Ker je tok po sredini reki najmočnejši, sem moral veslati tik ob robu in zato sem (upravičeno) zbujal čudne poglede od žejnih dečkov in deklic, ki so se kratkočasili na stopnicah.

Kar na enkrat je ena mladenka zaklicala za mano »Hej ti, s kanujem! Zakaj si tu?«. Ostal sem čisto mrzel. Kaj lahko rečem na to, da se v sredo, ob devetih zvečer , raje borim na Ljubjanici, kot pa da doma ležim na kavču ali pa se pripravljam na študentski žur do jutranjih ur v kakem ljubljanskem pajzlu? Stvari so mi všeč ali pa mi niso. Ne poznam vedno razloga, zakaj je tako. Enostavno tako je. Nekaj in nekdo mi je lahko všeč na prvi pogled, drugega pa lahko odpišem še preden je odprl usta. Enako je pri bilo včeraj s kajakom. Ne vem zakaj sem bil tam. Vem pa, da če ne bi bil, bi mi nekaj manjkalo.

Ampak nič zato, bo pa toliko bolj zanimivo vse skupaj. Začela bova kar na otoku Yeongjong-Yongyu ( kjer je tudi letališče Incheon), ker bi bilo nespametno lezti severneje proti meji s Severno Korejo. Otok namreč leži vsega 40 km od zloglasne demilitarizirane zone. Hotel za prve dve noči imava že rezerviran, baje je čisto na plaži.

Do odhoda morem postoriti še mali milijon stvari in trenutno sem v živčnem stanju, kar ne pripomore k učinkovitosti. Saj bo, saj bo.

Čeprav je najbolj logično, da želeno stvar poizkusimo doseči, imeti, se velikokrat zgodi, da to niti ne poizkusimo in za vedno ostanemo le pri sanjah.  Točno veš kaj moraš narediti, pa kljub temu ne zbereš dovolj poguma, da bi to prebredel in naposled odkril svoj sveti gral.

Po mojem mnenju so odgovor na to zagonetko jajca. Potrebno je imeti jajca, da to (intimno) željo izpolniš, pa čeprav mogoče nimaš zadostne podpore zanjo. Moji miselni vzorci so se precej spremenili od takrat, ko sem začel na svoja dejanja gledati iz perspektive očitanja. Ne očitanja, da sem nekaj naredil, ampak očitanja vsega tistega, ki nisem, ker nisem premogel dovolj velikih cohones, da bi to prijetno idejo iz glave zgnetel v realno obliko. Pri svojih skromnih skoraj 23 letih se je nabralo že nekaj takih neuresničenih idej, ki bodo, ali pa ne, v prihodnje dobile epilog.

Če se vživim vase čez šestdeset let in pomislim, da bo takrat kmalu vsega konec in da je večina priložnosti že za menoj, mi na lice spolzi solza. Enkrat  bo vse to le bežen spomin in vse te želje, ki niso postale resničnost, me bodo žrle pri živem telesu. Celo življenje le zamujam stvari. Zavestno preskakujem sekunde, ki bi jih lahko vložili v svoje sanje, pa jih ne. Zakaj ne? Ker se bojim, da bi se te sanja slučajno uresničile? Verjetno, vsaj pri meni je bilo tako. Prišel sem do zaključka, da bom raje sanjal nekaj sanj, kot pa celo življenje le ene. Vsaj poizkusil bom, da bom čez šestdeset let manj jokal.  Na tej poti bom zagotovo razočaral marsikoga in marsikdo bo razočaral mene. A vsaj poizkusil bom, da me čez te prekratke sekunde ne bo vodil strah, temveč  strast do življenja. Danes si upam biti srečen.

Poglejmo si, kako SSKJ definira zgornje besede.

Ekspedícija – potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, odprava.

Avantúra- nenavaden, vznemirljiv doživljaj, pustolovščina.

Izlèt – krajše potovanje, navadno za razvedrilo, zabavo.

Potováti – premikati se iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom.

Moje veslanje ni imelo nobenega drugega namena razen izpolnitvi moje želje in cilja. Ekspedicija torej odpade. Avantura je že bliže, ampak še vedno to ni to.  Ali lahko rečeš, da si bil na pustolovščini, če iz enomesečnega bivanja lahko vse vznemirljive trenutke stlačiš v vsega skupaj dve uri? Izlet bi bilo pravo poimenovanje za priprave, ki so mi bile v razvedrilo čet leto, a so praktično le same sebi namen. Na veslanje bi se lahko odpravil tudi čez noč, brez kakršnih koli priprav in bi prišel na cilj. Verjetno ne v enem mesecu in z malo več sprotnega truda, a bi prav tako (verjetno) uspel.

Edino kar še ostane je potovanje. To je to. S kajakom sem se premikal od plaže do plaže. Zveni mi suhoparno, a je na žalost edini primeren izraz.

Že samemu morskemu veslanju na daljše razdalje (povečini) ne moremo prilepiti pridevnika vznemirljivo. Seveda obstajajo izjeme, a večina nas še vedno dolge ure presedi v kajaku in samo veslamo naprej, pa še malo dlje. Vznemirljivega se ne zgodi skoraj nič, redki so trenutki, ko ti zaigra srce.

Nekateri vse skupaj stlačijo v isto vrečo in nanjo nalepijo etiketo napihnjenega in nesmiselnega pritegovanja pozornosti. Kar zopet ni čisto napačno. V neki meri (upam, da zdravi) je šlo za taisto stvar tudi pri meni. Tega se zavedam in upam, da v prihodnje ne bom prestopil meje neokusnega.

Pred nekaj tedni sem začel z novim športom, veslanjem. S tistim veslanjem, pri katerem se premikaš za nazaj in vsake toliko bremzaš kot nor, da se ne zaletiš v kakšno barko v marini. To veslanje je enkratno, za telo veliko prijetnejše od kajaka, ker delajo vse mišice in več energije lahko preneseš v miganje. Nisi pa tako okreten in vse se maje. V skifu sem se že dvakrat prevrnil, obakrat nisem dovolj zatisnil tiste ročice zato je veslo brez predhodnega opozorila skočilo iz vilice in v slow motionu sem preizkusil vso mokroto morja. Na srečo sem lahko sam prišel zopet nazaj, ker je postopek zelo podoben kavbojskem reševanju pri kajaku, le čoln se pri tem manevru besno maje.

Jutri pa s Sandilineom odpotujem na kajakaški sejem Kanumesse v Nuremberg. Razstavljavcev bo veliko in zelo se veselim pašnje zjal.

Po dolgih štirih letih mi je šlo presenetljivo dobro. Osvojil sem cele 3.5 točke od………. 14 .  S tem, da sem v zadnjem kolu premagal na koncu drugo uvrščenega gospoda in dvakrat remiziral s solidnimi igralci.

Drugače pa sem bil totalna polomija. Z belimi sem še lahko se nekaj silil z daminim gambitom, ampak kot črni proti E5 pa sem bil kot kura brez glave. Ampak bo, počasi se daleč pride. Če bom zopet prebral kakšno šahovsko knjigo pa še dlje.

Po potovanju sem blog preselil na domeno mmarin.net in pisal predvsem prijazno do iskalnikov in nadvse nezanimivo za bralce. Projekt je kmalu klavrno propadel, ker kljub relativno zadovoljivemu prometu nisem od oglasov dobil niti za en sendvič dnevno. Zato sem energijo raje preusmeril čez mejo, tako, da lahko danes pojem vsaj eno rezino polnozrnatega črnega kruha na dan.

Svet interneta se mi je odprl januarja 2008 in od takrat sem v povezavi s spletom spoznal ogromno zanimivih ljudi, ki so vse prej kot običajni geeki. Internet je realnost, to ni fiktiven svet, “ki ne obstaja”. Obstaja in še kako pomemben je, četudi ga ne moreš prijet v dlan.

Na blogu ne bo tekla beseda o mojih preosebnih stvareh, izključno o tistih, ki bi jih lahko videl tudi zunanji (in ne vsevedni) pripovedovalec. Ampak upam, da bo kljub temu zanimivo, če ne to, pa vsaj informativno. Rad bi tisto kar znam in kar sem se naučil delil tudi z drugimi. To je eno izmed bistev tega v čem živimo.