Katero knjigo vzeti v Korejo?

S Simonom sva se odločila, da vzameva s seboj vsak po eno knjigo. Za vsak slučaj, če bova imela tihe dneve .
Ko sem poleti veslal proti Zakintosu sem imel s seboj kar nekaj kilogramov knjig, a najbolj mi je v spominu ostala  Čas duše, čas telesa Toneta Pavčka. Enostavno knjiga, ki mi je dala toplino, hrepenenje in mir. Bila je vse v enem.

Ker bom sedaj s seboj vzel samo eno, se še nisem odločil kateri bo pripadlo to častno mesto, da bo kot prva knjiga obkrožila Južno Korejo . Niti tega še ne vem, ali bo poezija ali proza. Romani so daljši in bi imel več materiala za premlevat. Po drugi strani pa je poezija le poezija. Veliko različnih, močnih čustev v majhnih flaškah. Poleg tega, pa se ob slabih dnevih lahko učim pesmice na pamet in jih potem recitiram na morju ali po vaseh, v zameno za hrano ali streho nad glavo . Spomnim se, kako Mongolci sijali od navdušenja, ko sva z Zoranom na ves glas pela En hribček bom kupil. Kar topili so se.

Hej ti, s kanujem!

To objavo sem napisal pozno jeseni, po enem izmed velikih nalivov.

Včasih me popolni neznanci ujamejo nepripravljenega s kakšnim na videz banalnim vprašanje. Golega in brez odgovora. Včeraj zvečer sem šel na svoj najljubši trening, tek od Šiške do Kajak Kanu Kluba nasproti Špice, 45min veslanja in tek nazaj, vse skupaj dve uri lahkotnega gibanja.

Včeraj je bilo malo drugače. Ljubljanica je bila presenetljivo hitra, pod mostovi skoraj deroča. Vožnja s tokom je bila bolj podobna formuli 1 kot veslanju, za nazaj pa je bila druga zgodba.  Ne boj, mesarsko klanje za vsak meter. Najhuje je bilo pod mostovi, kjer so zaradi podpornih stebrov nastale čisto prave brzice in v življenju še nisem veslal s tolikšno intenzivnostjo kot pod tromostovjem. Nekajkrat sem se že videl kako, s kajakom na rami, pešačim po stari Ljubljani, ker se je kajak dobesedno premikal samo po centimeter. Preberi do konca »

Odhod je vse bližji

Južna Koreja se vse bolj približuje. 11.2 zvečer letim k Simonu v Cornwell, 15.2 pa poletiva iz Londona proti Seoulu, kjer so trenutne vremenske razmere bolj podobne severnemu polu. Temperature bodo malo nižje kot sva pričakovala, trenutno se vrtijo od -13°C do -4°C. Srčno upam, da se ne bova morala stiskat zaradi mraza .

Ampak nič zato, bo pa toliko bolj zanimivo vse skupaj. Začela bova kar na otoku Yeongjong-Yongyu ( kjer je tudi letališče Incheon), ker bi bilo nespametno lezti severneje proti meji s Severno Korejo. Otok namreč leži vsega 40 km od zloglasne demilitarizirane zone. Hotel za prve dve noči imava že rezerviran, baje je čisto na plaži.

Do odhoda morem postoriti še mali milijon stvari in trenutno sem v živčnem stanju, kar ne pripomore k učinkovitosti. Saj bo, saj bo.

Samoprevara in motivacija

Sem ravno pod tušem ali na kavi in dobim briljantno idejo. Od lastne genialnosti me strese po celem telesu, metuljčki mi priletijo v bušija in mravlje se utaborijo v riti. To je to. Začnem vrtat še globlje in dosežem nivo evforije. O ničemer več ne morem razmišljat razen o tem. Ideja je kot ljubezen. S to razliko, da je njena uresničitev v mojih rokah.


V glavi takoj naredim načrt in začnem brskat po internetu za vsemi možnimi informacijami. V mislih se mi začnejo kolovratit medmeti hmm, aaa, ,joj, eee. Ugotovim, da ni vse tako enostavno kot sem si na začetku predstavlja in da bom potreboval pomoč. Začnem brskat za ljudmi, ki bi mi lahko pomagali in jim napišem email. Trikrat ga preberem, a potem, ko je že odposlan, vedno najdem kako izpuščeno črko ali nepravilno zaporedje besed.
Počakam nekaj dni in bentim nad tem, kako jih moja ideja ne navduši in zakaj že dva dni ne odpišejo. Pozabim, da imajo tudi oni svoje ideje in življenje. Čez dan ali dva, dobim prvi odgovor. Super, pomagal bo. Nekdo odpiše po dveh mesecih in se opraviči, da ni imel tri minute časa. Vendar če še vedno potrebujem pomoč, mi bo z veseljem pomagal. V roku enega leta, verjetno.

Skozi mesece nakupim stvari in jih preizkusim. Datum odhoda se nevarno bliža, a nekaj stvari, ki sem jih naročil preko interneta iz ZDA ali Kitajske, še vedno ni na spregled. Zaženem mali preplah in jih kupim v Sloveniji. Plačam dvakrat več.
Končno nastopi dan D in sedem v kajak. Natovorjen je huje kot Krpanova kobila in zdi se, kot da veslam po medu. Čez nekaj ur se mišice navadijo in kajak začne lahkotno drset po gladini. Za prvo noč si najdem lepo prodnato plažo in skuham si dobro večerjo. Zaspim kot top. Naslednje jutro se zbudim s sončnim vzhodom. Hladno je in zaradi mokrih oblek začnem drgetat. Počasi pospravim šotor in začnem veslat. Čez dve uri se od vročine začnem polivat z vodo. Ustavim se za kratko kosilo in popoldne odveslam še nekaj ur. Zvečer si poiščem prodnato plažo…..To vajo ponovim tridesetkrat.

Ko sem fizično na robu izčrpanosti in me vse boli, majhne stvari odločijo, ali bom imel prijeten dan ali ne. Če se lahko ustavim v kakšni vasici, da pojem kosilo v konobi, je skoraj sigurno, da bom vsaj do večera dobre in pozitivne volje. Če ne, si bom pač še enkrat skuhal pašto.
Zakaj vsak dan znova sedem v moker kajak in sem v njem devet, deset ur? Zato, da pridem na cilj. Tisti, ki je rekel, da je pot važnejša od cilja, ni še nikoli po cele dneve sam veslal. Ali pa more kaj razčistiti sam s seboj. S tem sem opravil že doma, pred leti.

Pot si razdelim na več posameznih delov, da imam občutek, da že v kratkem roku nekam napredujem. Največji psihološki trik, ki ga vedno znova izvajam sam nad seboj, je prelaganje. Zjutraj začnem in si rečem, da bom po štiriinpetdesetih kilometrih poslal sms kakšni zanimivi osebi. Cel dan se tega veselim in nestrpno pogledujem na GPS, kdaj bo mrcvarjenja konec. Končno se odštejejo še zadnji metri in čakanja je konec. Lahko pošljem SMS. Sedaj nastopi ključen trenutek samoprevare. Gledam mobitel in že vem, kaj vse bom napisal. A glej ga zlomka, odložim ga in skuham si večerjo. Jutri bo nov dan.  Sms bom poslal jutri, po novih štiriinpetdesetih kilometrih.

To ne pomeni, da na poti ne uživam. Sedaj so mi v spominu ostali samo še prijetni spomini. Oh, luknje v spominu, kako vas imam rad!
Če boš šel na podobno pot, ti svetujem, da se pred podvigom zaljubiš. Ne boš verjel, kako hitro lahko veslaš in koliko energije imaš!

Kaj me zares zaustavlja?

Zakaj bi o nečem samo sanjal? Zakaj ne bi tega raje uresničil?

Čeprav je najbolj logično, da želeno stvar poizkusimo doseči, imeti, se velikokrat zgodi, da to niti ne poizkusimo in za vedno ostanemo le pri sanjah.  Točno veš kaj moraš narediti, pa kljub temu ne zbereš dovolj poguma, da bi to prebredel in naposled odkril svoj sveti gral.

Po mojem mnenju so odgovor na to zagonetko jajca. Preberi do konca »

Ekspedicija, avantura, izlet, potovanje ali kurčenje?

Čez teden sem zopet razmišljal o smislu in o imenih, ki jih dajemo stvarem. Poletnega veslanja do Zakintosa nisem nikoli poimenoval ekspedicija, ker sem mnenja, da bi bilo takšno poimenovanje prenapihnjeno, pretirano samovšečno in nasploh brez veze.

Poglejmo si, kako SSKJ definira zgornje besede. Preberi do konca »

Sladki zob in veslanje za nazaj

Kilogrami medu in frutabele so pustili pečat tudi na moji dentieri. Ravno en teden pred odhodom sem si odlomil čisto majhen delček petke spodaj desno, ki je nato, po tolikih sladkarijah in dveh mesecih, postala prava jama, ki sem jo danes končno zaprl.

Pred nekaj tedni sem začel z novim športom, veslanjem. S tistim veslanjem, pri katerem se premikaš za nazaj in vsake toliko bremzaš kot nor, da se ne zaletiš v kakšno barko v marini. Preberi do konca »

Ponovno v šahu

Po štirih letim sem včeraj zopet zaigral šah. Super je bilo. Sem že skoraj pozabil tisti občutek, ko bi po (ne)upravičeno zgubljeni partiji nasprotniku najraje primazal eno zaušnico, a se zadržiš in samo kislo nasmehneš in začneš razlagat “Ja tam sem spregledal tisto očitno… Tam sem imel zmagovalno kombinacijo, samo me je ura preganjala pa nisem uspel….Eno pa morem tudi jaz izgubit….”. Preberi do konca »

Reinkarnacija

Po malo manj kot enem letu na naslovu marinmedak.com znova živi blog. Prvega sem začel pisati silom prilike, pred lanskim potovanjem v Mongolijo, ko smo na Potopisniku ravno vzpostavili agregat za popotniške bloge in smo morali zbrat vsaj nekaj prispevkov.

Po potovanju sem blog preselil na domeno mmarin.net in pisal predvsem prijazno do iskalnikov in nadvse nezanimivo za bralce. Projekt je kmalu klavrno propadel, ker kljub relativno zadovoljivemu prometu nisem od oglasov dobil niti za en sendvič dnevno. Preberi do konca »