Za morsko kajakaštvo je zelo pomembna dobra vremenska napoved. Leta 2004 je med Cresom in Plavnikom utonil izkušen kajakaš, ki ga je presenetila  burja. Jadransko morje je načeloma vremensko predvidljivo, vendar situacije ne moreš vedno predvideti na oko. Spomnim se pred nekaj leti na Kaknu pri Kaprijah, ko je iz čistega mira zapihala orkanska tramontana. Veter je prišel do največje moči v vsega parih minutah. Zadaj na ladji smo imeli privezan 3 metrski gumenjak s plastičnim dnom in na njem težko, 9.9KM štiritaktno Yamaho. Kot za šalo je čoln vzdignilo v zrak in ga prevrnilo nazaj v morje. Nekaj jadrnic se je nasukalo in vsi smo bili malce prestrašeni. Takega nenadnega vetra ni nihče pričakoval in nobenih znakov ni bilo, da bi ga lahko predvidel. Če pa bi spremljali numerično napoved vetra, bi zagotovo videli, da se nekaj približuje.

Na svojem potovanju sem uporabljal več različnih spletnih strani, preko katerih sem zjutraj in zvečer pogledal napoved vetra.

Za Hrvaško sem uporabljal ALADIN (Aire Limitée Adaptation dynamique Développement InterNational), na podlagi katerega se računa dinamična adapatacija moči vetra za štiri regije, Istra in Kvarner, Zadarsko področje, Splitsko področje in okolica Dubrovnika. Resolucija napovedi je 2-2,5km in podatki se obnavljajo ob polnoči in ob poldne po UTC, na strani meteo.hr pa so dostopni po približno šestih urah. Časovno so razdeljene karte po 3 ure.

Za Črno goro, Albanijo in Grčijo pa sem uporabljal Superforecast napovedi od windfinder.com. Resolucija napovedi je 12km in razmere je možno opazovati v enournih presledkih. Napoved se računa štirikrat na dan, ob 4, 10, 16 in 22 po UTC.

Z obema napovedma sem bil zelo zadovoljen in večinoma so vremenoslovci zadeli bistvo. Tu in tam je bila seveda kakšna lokalna izjema, a temu se pač zelo težko izogneš. Važno je, da dobiš en splošen občutek kako bo, da se lahko temu primerno pripraviš. Če boš imel veter v hrbet obtežiš malo bolj premec kajaka, če boš veslal v valove, pa težje stvari spraviš v zadnji konec, da se bo kajak lažje dvigal na valove.

Pred parimi dnevi sem prvič vzel s seboj v kajak tudi DSLR fotoaparat in kakor običajno, prvič ni vredno počenega groša . Suha vreča v kateri imam spravljen aparat je kar velika in v mojih rokah nerodna. Svoje so dodali še valovi pred piransko punto in vse skupaj je zgledalo zelo komično. Pri vsakem malo višjem valu sem že videl fotoaparat v vodi in sebe na štriku. Na srečo je minilo brez posledic in brez dobrih fotk . Še dobro, da je valjalo, če ne, bi si moral izmisliti kak drug izgovor .

Očitno med veslanjem delam take grimase .

Edina kolikor tolikor vredu fotka.

Ob bahati predpostavki, da del hrvaške obale ob katerem bom veslal že poznam, se s Črno Goro začne tisti pravi kos potovanja in raziskovanja meni še neodkritega. Črnogorsko obalo sem sicer že obiskal ampak je v dežju delovala duhomorno. Ne dvomim, da bo torkat pustila vesel vtis.

Albanija je zgodba zase. Z dolgimi peščenimi plažami in deli nedostopne in divje obale polotoka Karaburuni je še kolikor toliko neodkrit kotiček Jadrana, še posebej za sea kayak.
Po Albanski divjini pa pride turistično povsem odkrit (izropan?) Krf s hordami hormnosko dopiranih maturantov. Lefkado si bom pogledal iz notranje strani, za Kefalonijo pa nisem še siguren, ali jo bom obkrožil ali pa si v Argostoliju sposodil kolo in otok raziskal na drugačen način. Vse je odvisno od trenutnega navdiha.
Za konec pa še Zakintos, cilj celotnega potovanja. Do Laganase na južni strani otoka si želim priti okoli 15 septembra.

Za vse skupaj imam na razpolago dva meseca, kar je že skoraj malo preveč. Zato se mi na drugem delu potovanja ne bo nikamor mudilo in si bom poizkusil pogledati čim več zanimivosti, pravljičnih zalivov in čudovitih plaž za sedmimi rti. Za vrnitev v rodno grudo pa bom izbral malo hitrejši način, trajekt iz Patrasa do Benetk.

Če kdo misli, da mi bo na poti zmanjkalo motivacije  še ne ve, da je v drugi polovici septembra na Zakintosu absolventski izlet.

Pot bom začel na sredini julija, takoj po (uspešno) končanih izpitih, ko je vreme najbolj stabilno in bo veslanje en sam užitek. Celotna pot je dolga približno 850nm – cca.1500km, a se bo seveda prilagajala po potrebi in motivaciji. Predvsem me mika, da bi obkrožil kakšen jonski otoki, ker zgleda obala naravnost fantastična za potovanje z morskim kajakom.
Prvi del poti, hrvaško obalo od Savudrije do Rta Prevlaka bom poizkusil preveslati v 7 dneh in s tem postaviti rekordni čas veslanja v smeri S-J. Rekord veslanja iz juga proti severu sta lani postavila hrvata Marko Demšar in Dario Rocco – Jadranom u dahu, ko sta s potjo opravila v 8 dneh in 12 urah, pred dvema letoma pa so to “tekmovanje” začeli Domagoj Tonković, Stipe Radelić in Dragan Krajcar – Kajakom za suncem, ki so podvig opravili v 13 dneh.

315nm – 560km v sedmih dneh pomeni v povprečju 45nm na dan, kar se prevede v približno 13 ur veslanja dnevno, 91 ur v enem tednu. Verjetno se bo kdo vprašal, zakaj bi si človek želel več kot polovico dneva presedeti v kajaku in mahat z veslom po vodi. Odgovor je čisto preprost. Veslanje mi je v čisti užitek in na kajaku mi ni nikoli dolgčas, niti se ne počutim osamljenega. Prostora za noge je več kot v Ryanairovem letalu! V razburkanem morju ali nasprotnem vetru sem sicer malo manj navdušen, ampak to so le malenkosti.

Da bom lahko v potovanju čim bolj užival in imel mirno vest, bom letos uporabljal sledečo opremo: Lycra majico z dolgimi rokavi in visoko UV zaščito in druga oblačila Sandiline, veslo-žličke CS Canoe in luči Navisafe.

Poleg kajaka so to najbolj pomembni kosi opreme. Obleka te mora varovati pred soncem, ne sme te ožuliti in v njej se moraš počutiti kot v lastni koži, ker te že majhno drgnjenje kože in majice privede do tega, da bi jo po parih urah raztrgal iz sebe. Veslo more biti kar se da lahko, kar imet ravno prav velika krila, ne premajhna, da ne tolčeš po vodi in ne prevelika, da se ne utrudiš prehitro. Lani mi je že drugi dan crknila led svetilka Petzl MyoXp in zato sem se letos odločil za svetilke Navisafe, ki so so znane po svoji hard core vzdržljivosti in inovativni obliki.

Od potovanja pričakujem predvsem nove veslaške izkušnje, zanimivo prvoosebno raziskovanje skritih kotičkov jonskega morja, uživanje v grški kulinariki in na koncu seveda še pošten žur za zapolnitev socialne vrzeli.

Click here to view the embedded video.

Veslanje samo je bilo zelo prijetno, temperatura ni bila ekstremna kot pred kakšnim tednom. Edina kritična točka so prsti na rokah. Imam slabe neoprenske rokavice, ki takoj premočijo in mi malo zategujejo prste. zaradi tega kri ne cirkulira tako kot bi morala in prsti začnejo boleti od mraza. Ampak se preživi .

Click here to view the embedded video.

Lep sončen dan, bonaca, nikjer nobenega. V miru veslam, ko v daljavi za sabo zaslišim gliser. Vidim, da se gre o precej veliki barki, ki vozi v moji smeri. Ampak ker je bila še kak kilometer oddaljena nisem mogel točno reči, a gre direktno na mene ali pa bo šla sto metrov levo ali desno. Ker je na mirnem morju moj kajak dobro viden, se nisem obremenjeval, da me gliser nebi videl in zaobšel. Hrup je postajal vedno glasnejši in gliser vse večji. Vse bolj je kazalo na to, da ima nastavljen kurs točno čez mene. Ko je bil še par sto metrov od mene, ni bilo druge, kot da upalim šprint in se mu umaknem. Ko je šel mimo, je bil oddaljen približno 30m. Kapitanu na fly bridgeu (fly bridge je najvišja točka barke, ponavadi nad zaprto kabino, iz katere lahko prav tako voziš gliser) sem nazorno pokazal in zakričal kaj si mislim o njemu, on mi je pa samo nemočno pokazal, da me res ni videl. Bežen pogled na sprednjo palubo gliserja je razkril, da me bogi človek verjetno res ni videl, kajti gledal je dve mladenki, ki sta goli hvatali brown boju. Moja malenkost je bila skoraj manj vredna kot 10minutni pogled na dve zagoreli ritki. Ajajajajaj

Druga taka komična situacija v katero sem zabredel po svoji lastni neumnosti je bilo nočno veslanje s sončnimi očali. Odločil sem se, da bom malo stisnil in iz južne punte Mljeta v enem dnevu priveslal do Korčule. To je 36milj, približno 66.5km. V običajnih razmerah bi mi to vzelo 10-11 ur veslanja, ker pa se stvari po običaju zakomplicirajo, sem etapo podaljšal na 13 ur. Vzrok je bil nezanemarljiv nasprotni tok, ki mi je povprečno hitrost zbil za celo miljo. Pozoren bralec bi se tukaj vprašal, zakaj se nisem obrnil in to pot premagal v dveh dneh? Vzrok je sila enostaven. V Korčuli je hostel! Z ogromno razposajenih mladih in malo manj mladih gospodičen in gospodičev. Že na poti navzdol, sem preživel dve zanimive noči v tem hostlu in za nič na svetu nebi hrepenenje po tem idealu zamaknil za en dan. Treba je bilo priti in pika, naj stane kolikor hoče!
Podnevi sem seveda veslal s sončnimi očali z dioptrijo, ker pa me je tok toliko zaustavijal, sem moral veslati tudi ponoči. Prilagoditev bi morala biti precej enostavna, sončna očala dol, korekcijska gol. To bi vse fajn štimalo, če nebi imel korekcijskih očal varno spravljenih na dnu sprednje komore (torej nikakor nisem mogel priti do njih brez da bi izstopil na kopno). Tudi to bi bilo še elegantno rešljivo, če bi le kopno bilo dovolj blizu. Pa ni bilo. Bil sem oddaljen dve milji do južne punte Korčule in sem zato moral pol ure veslat v temi s sončnimi očali, kar je bilo še vedno boljše, kot če nebi imel nič. Če bi me takrat kdo videl, bi si verjetno mislil, da nimam čisto vseh doma.
Na srečo se mi je nato v Korčuli nasmehnila Fortuna in izakzalo se je, da veslanje le ni bilo sizifovo delo. V odlični družbi dveh Dank, Novozelandca in dveh Romunov je čas hitro tekel in hitro je bila ura pet zjutraj, kot zanalašč za učne ure kajaka za avanturistično navdahnjene popotnike. Naslednji dan pa mi ni bil čisto nič všeč, bolj kot kaj drugega sem oponašal gobe in vegetiral.

Na potovanju se mi je dogajalo še nekaj čudnega. Konstantno so me ljudje nagovarjali v angleščini in italijanščini. V potnih majicah in s soljo pokritim obrazom že nisem mogel zgledat kot modno ozaveščen Italijan! V angleščini so me nagovarjali Slovenci in mlade Hrvatice, v italijanščini pa zrela hrvaška populacija. Ponavadi jih je “naglasak” hitro izdal, tako da sem avtomatično preklopil na pravi jezik, ampak z enim Slovencem pa sva padla v debato in šele po petih minutah pogovora je ugotovil, da pravzaprav živiva v isti državi.

V grobem je to to. Je še nekaj drugih smešnih prigodic, ampak bojo raje ostale v privatni lasti . A ni tragično, da lahko smešne trenutke iz obdobja štirih tednov strnem na en A4 list papirja?

Za zajtrk sem se ponavadi nabasal z Nutello in/ali marmelado na prepečencu. Prvi teden sem še vstrajal s kosmiči v vodi, ampak so bili tako narejeni musliji čisto preveč nagravžni. Res, malo stvari mi je bilo tako nagravžnih v življenju kot tej kosmiči namakani v topli vodi. Bljah!  Zaradi visokega odstotka kompleksih ogljikovih hidratov so bili sicer zelo dobri za energijo, ki so me držali pokonci prve ure veslanja, ampak proti želodcu in okusu se enostavno ne da borit.

Za kosilo sem se najraje ustavilljal v mestih in pojedel pico za dve osebi ali nekaj porcij pašte. Tako sem si vsaj malo popestril “gurmansko” kulinariko, pa še kakšno sem lahko rekel z natakarjem, da nisem bil čisto ves dan tiho .

Ko pa ni bilo pri roki konobe, pa sem si glikogenske rezerve obnovil z legendarno Podravko in njenimi juhami. Ena podravkina vrečka je narejena za liter vode, jaz pa sem jo malček predelal in ji dodal še pol litra in 250g jušnih testenin. Na koncu ponavadi ni niti ratala juha ampak bolj mokra pašta. Vse skupaj ni bilo niti malo vabljivo. V štirih tednih sem pojedel približno petintrideset takšnih packarij, parkrat za kosilo in večerjo v istem dnevu. Ne ravno apetitlih.

Vse drugo pa so bili priboljški za grickanje in energijo med veslanjem. To so bile frutabele, sezamove medene tablice, žitne tablice, M&M’s in med. Na vsakih 15 minut oz. 1 miljo (odvisno od razpoloženja in stanja na morju) sem se ustavil in naredil tri požirke vode. Tak postanek je trajal manj kot minuto. Na vsake štiri krajše postanke pa je prišel eden daljši – 3 minutni. V tem času sem zmazal kako ploščico ali popil malo medu in se dobro napil.

Na celem potovanju sem popil približno 8kg medu. Domači med od Medakov . Oče mi ga je nalil v pollitrske plastenke, iz katerih sem ga lahko potem cucal. Med je povečini sestavljen iz fruktoze in glukoze, to sta dva monosaharida, ki ju brez večje predelave lahko celice v mišicah izkoristijo za energijo.

Za eno uro veslanja človek porabi približno 500 kCal. Torej sem jih jaz v povprečju potreboval okoli 5500 kCal dnevno (7*500+2000 standard), ki pa jih nisem uspel pojesti. Za konzumirat takšne količine hrane moreš prehrano že zelo dobro poznati in dobro načrtovati vnaprej. Na žalost me to znanje še vse čaka.

Kuhinja na Žirju.

Priprava gurmanske fešte na Istu.

Pojma nimam, zakaj mi je kajak v tako otroško veselje. Do marca sploh nisem držal vesla v rokah, zdaj pa bi ga imel stalno po rokah. Obrežje Ljubljanice je kot mesto Gogi, ki čaka na dogodek. Na srečo še ni zagorelo nikjer, ampak zdi se mi, da je vedno isto. Kljub temu, pa mi je zanimivo veslat ob njem. Najboljše pa je to, da ko preveslam tisto uro dve, se sploh ne spomnim kaj sem vmes razmišljal. Fenomenalno.