Marin M.

Po 13. avgustu sem bil danes prvič na kajaku. Občutki fenomenalni! Malo stvari je takšnih, ki me spravijo do smeha samo ob misli nanje. Res, ma uno res. Že dopoldne in predvsem na kolesu na poti do kluba, sem se počutil kot otrok, ki ve da bo čez kratek čas dobil novo igračko in se nasmehne že samo ob tem misli. Sicer najina simbioza ni bila čisto vedno na tako visoki ravni. Na poletne potovanju sem ga dvakrat preklel. Obakrat je bil razlog nizek cuker v krvi -> pomanjkanje energije -> utrujenost -> razdražljivost do onemoglosti, ko ti ni všeč oblika oblačka na nebu in zaradi tega popizdiš. Na srečo take stvari hitro potlačim v podzavest in se ob spominih nanje samo malo kislo nasmehnem .

Pojma nimam, zakaj mi je kajak v tako otroško veselje. Do marca sploh nisem držal vesla v rokah, zdaj pa bi ga imel stalno po rokah. Obrežje Ljubljanice je kot mesto Gogi, ki čaka na dogodek. Na srečo še ni zagorelo nikjer, ampak zdi se mi, da je vedno isto. Kljub temu, pa mi je zanimivo veslat ob njem. Najboljše pa je to, da ko preveslam tisto uro dve, se sploh ne spomnim kaj sem vmes razmišljal. Fenomenalno.