Kaj me zares zaustavlja?

October 25, 2010 - 2 minutes read

Zakaj bi o nečem samo sanjal? Zakaj ne bi tega raje uresničil?

Čeprav je najbolj logično, da želeno stvar poizkusimo doseči, imeti, se velikokrat zgodi, da to niti ne poizkusimo in za vedno ostanemo le pri sanjah.  Točno veš kaj moraš narediti, pa kljub temu ne zbereš dovolj poguma, da bi to prebredel in naposled odkril svoj sveti gral.

Po mojem mnenju so odgovor na to zagonetko jajca. Potrebno je imeti jajca, da to (intimno) željo izpolniš, pa čeprav mogoče nimaš zadostne podpore zanjo. Moji miselni vzorci so se precej spremenili od takrat, ko sem začel na svoja dejanja gledati iz perspektive očitanja. Ne očitanja, da sem nekaj naredil, ampak očitanja vsega tistega, ki nisem, ker nisem premogel dovolj velikih cohones, da bi to prijetno idejo iz glave zgnetel v realno obliko. Pri svojih skromnih skoraj 23 letih se je nabralo že nekaj takih neuresničenih idej, ki bodo, ali pa ne, v prihodnje dobile epilog.

Če se vživim vase čez šestdeset let in pomislim, da bo takrat kmalu vsega konec in da je večina priložnosti že za menoj, mi na lice spolzi solza. Enkrat  bo vse to le bežen spomin in vse te želje, ki niso postale resničnost, me bodo žrle pri živem telesu. Celo življenje le zamujam stvari. Zavestno preskakujem sekunde, ki bi jih lahko vložili v svoje sanje, pa jih ne. Zakaj ne? Ker se bojim, da bi se te sanja slučajno uresničile? Verjetno, vsaj pri meni je bilo tako. Prišel sem do zaključka, da bom raje sanjal nekaj sanj, kot pa celo življenje le ene. Vsaj poizkusil bom, da bom čez šestdeset let manj jokal.  Na tej poti bom zagotovo razočaral marsikoga in marsikdo bo razočaral mene. A vsaj poizkusil bom, da me čez te prekratke sekunde ne bo vodil strah, temveč  strast do življenja. Danes si upam biti srečen.

Tags: , , , , , , , , ,