Južna Koreja – Zakaj v dvoje?

January 31, 2011 - 2 minutes read

Če ne štejemo prvih 10 ur marca 2009, ko me je Andraž učil veslat, sem v družbi veslal le trikrat. Enkrat sva šla z Igorjem iz Fiese na Debeli rtič in nazaj, druga dvakrat pa je bilo to v Cornwallu s Simonom. Vsakič sem užival in čas je bežal kot za stavo.

Do sedaj sem veslal bolj ali manj v bližnjih državah in ne po daljnih tujih deželah z drugačno kulturo. Razlogov zakaj sem se odločil, da v Južno Korejo ne grem sam ampak v družbi je več. Največji je ta, da sem v kajaku še neizkušen in si želim znanja. Simon vesla že toliko let, kot jih šteje moja malenkost in od njega se bom ogromno naučil.
Varnost je druga alineja. Na zahodni in južni obali Južne Koreje je velika razlika med plimo in oseko ter posledično nastajajo močni tokovi. Niso zelo nevarni, ampak vseeno se bom bolje počutil, če bom vedel, da je pomoč na dosegu roke.

Ko sem prišel na Zakintos, sem si rekel, da nikoli več ne bom veslal sam. To obljubi bi danes lahko brez problema zopet prelomil. Slabe stvari iz potovanja sem že pozabil. Izbrisale so se vse tiste noči, ko me je bilo strah in nisem mogel zaspati, ko bi dal vse na svetu, da bi bil nekdo ob meni. Očitno so moji možgani tako programirani, da se nekatere stvari ne morem naučiti niti zgrda.

Pa tudi to, da je kultura čisto drugačna in jezik nerazumljiv, me je spodbudilo k temu, da sem za družbo poiskal izkušenega kajakaša. Imel sem srečo, da se je Simon odzval povabilu in sprejel dejstvo, da bo šel na odpravo s kajakašem, ki ima veliko poguma in malo kilometrov :).

Prepričan sem, da se bova na odpravi dobro razumela. Doživela bova trenutke slabosti in kakšno tiho uro, ampak splošno gledano, sem siguren, da bova prijatelja. To je tudi čar vsega tega, da spoznavaš dobre ljudi in se imaš lepo. Kaj bi si človek sploh še želel?

Tags: , , , ,