Veslanje samo je bilo zelo prijetno, temperatura ni bila ekstremna kot pred kakšnim tednom. Edina kritična točka so prsti na rokah. Imam slabe neoprenske rokavice, ki takoj premočijo in mi malo zategujejo prste. zaradi tega kri ne cirkulira tako kot bi morala in prsti začnejo boleti od mraza. Ampak se preživi .

Click here to view the embedded video.

Snema 1080p / 960p / 720p HD (pri 720p 60 sličic na sekundo) in ima možnost slikanja vsakih 2, 5, 10, 30 ali 60 sekund, tri posnetke zapovrstjo in seveda samosprožilec. Za oceno bo treba še malo počakat in se prvo naučit uporabljat to napravico, potem pa jo še poizkusit na malo zahtevnejšem veslanju – morje, burja, sonce in veliki valovi. Na prvi pogled se zdi, da je idealna, tako stvar bi si želel vsak kajakaš oz. drug, ki se ukvarja z vodnimi športi. Kamera je res trdno spravljena v polikarbonatno ohišje in naj bi bila vodoodporna do 60 m. Sigurno ni uporabna do te globine, ampak lepo se sliši . Tudi na udarce naj nebi bila občutljiva. Torej še ena igračka kot se spodobi. Namestiš, vključiš in potem pozabiš da obstaja in se ne sekiraš če bo delala ali ne.

Še nekaj slik iz včerajšnjega treninga po Ljubljanici.

Zaradi majhnega zaslona je imenu zelo uporabniško neprijazen in še z navodili sem se malo lovil .

Ker je kamera fiksna je kvaliteta slike zato zelo odvisno od tega, v kakšni poziciji glede na sonce.

Kamero sem montiral preblizu in sem jo z vsakim zavesljajem malo pošprical z veslom.

In na koncu lahko pride tudi takšen zmazek.

Konec veselja.

Naslednjič jo bom namestil čisto na konec kajaka, da bo ostala na suhem. Fotke niso ne vem kaj, ampak so mi pa zanimive zato, ker pokažejo veslanje in ene druge perspektive.

Lep sončen dan, bonaca, nikjer nobenega. V miru veslam, ko v daljavi za sabo zaslišim gliser. Vidim, da se gre o precej veliki barki, ki vozi v moji smeri. Ampak ker je bila še kak kilometer oddaljena nisem mogel točno reči, a gre direktno na mene ali pa bo šla sto metrov levo ali desno. Ker je na mirnem morju moj kajak dobro viden, se nisem obremenjeval, da me gliser nebi videl in zaobšel. Hrup je postajal vedno glasnejši in gliser vse večji. Vse bolj je kazalo na to, da ima nastavljen kurs točno čez mene. Ko je bil še par sto metrov od mene, ni bilo druge, kot da upalim šprint in se mu umaknem. Ko je šel mimo, je bil oddaljen približno 30m. Kapitanu na fly bridgeu (fly bridge je najvišja točka barke, ponavadi nad zaprto kabino, iz katere lahko prav tako voziš gliser) sem nazorno pokazal in zakričal kaj si mislim o njemu, on mi je pa samo nemočno pokazal, da me res ni videl. Bežen pogled na sprednjo palubo gliserja je razkril, da me bogi človek verjetno res ni videl, kajti gledal je dve mladenki, ki sta goli hvatali brown boju. Moja malenkost je bila skoraj manj vredna kot 10minutni pogled na dve zagoreli ritki. Ajajajajaj

Druga taka komična situacija v katero sem zabredel po svoji lastni neumnosti je bilo nočno veslanje s sončnimi očali. Odločil sem se, da bom malo stisnil in iz južne punte Mljeta v enem dnevu priveslal do Korčule. To je 36milj, približno 66.5km. V običajnih razmerah bi mi to vzelo 10-11 ur veslanja, ker pa se stvari po običaju zakomplicirajo, sem etapo podaljšal na 13 ur. Vzrok je bil nezanemarljiv nasprotni tok, ki mi je povprečno hitrost zbil za celo miljo. Pozoren bralec bi se tukaj vprašal, zakaj se nisem obrnil in to pot premagal v dveh dneh? Vzrok je sila enostaven. V Korčuli je hostel! Z ogromno razposajenih mladih in malo manj mladih gospodičen in gospodičev. Že na poti navzdol, sem preživel dve zanimive noči v tem hostlu in za nič na svetu nebi hrepenenje po tem idealu zamaknil za en dan. Treba je bilo priti in pika, naj stane kolikor hoče!
Podnevi sem seveda veslal s sončnimi očali z dioptrijo, ker pa me je tok toliko zaustavijal, sem moral veslati tudi ponoči. Prilagoditev bi morala biti precej enostavna, sončna očala dol, korekcijska gol. To bi vse fajn štimalo, če nebi imel korekcijskih očal varno spravljenih na dnu sprednje komore (torej nikakor nisem mogel priti do njih brez da bi izstopil na kopno). Tudi to bi bilo še elegantno rešljivo, če bi le kopno bilo dovolj blizu. Pa ni bilo. Bil sem oddaljen dve milji do južne punte Korčule in sem zato moral pol ure veslat v temi s sončnimi očali, kar je bilo še vedno boljše, kot če nebi imel nič. Če bi me takrat kdo videl, bi si verjetno mislil, da nimam čisto vseh doma.
Na srečo se mi je nato v Korčuli nasmehnila Fortuna in izakzalo se je, da veslanje le ni bilo sizifovo delo. V odlični družbi dveh Dank, Novozelandca in dveh Romunov je čas hitro tekel in hitro je bila ura pet zjutraj, kot zanalašč za učne ure kajaka za avanturistično navdahnjene popotnike. Naslednji dan pa mi ni bil čisto nič všeč, bolj kot kaj drugega sem oponašal gobe in vegetiral.

Na potovanju se mi je dogajalo še nekaj čudnega. Konstantno so me ljudje nagovarjali v angleščini in italijanščini. V potnih majicah in s soljo pokritim obrazom že nisem mogel zgledat kot modno ozaveščen Italijan! V angleščini so me nagovarjali Slovenci in mlade Hrvatice, v italijanščini pa zrela hrvaška populacija. Ponavadi jih je “naglasak” hitro izdal, tako da sem avtomatično preklopil na pravi jezik, ampak z enim Slovencem pa sva padla v debato in šele po petih minutah pogovora je ugotovil, da pravzaprav živiva v isti državi.

V grobem je to to. Je še nekaj drugih smešnih prigodic, ampak bojo raje ostale v privatni lasti . A ni tragično, da lahko smešne trenutke iz obdobja štirih tednov strnem na en A4 list papirja?

Za zajtrk sem se ponavadi nabasal z Nutello in/ali marmelado na prepečencu. Prvi teden sem še vstrajal s kosmiči v vodi, ampak so bili tako narejeni musliji čisto preveč nagravžni. Res, malo stvari mi je bilo tako nagravžnih v življenju kot tej kosmiči namakani v topli vodi. Bljah!  Zaradi visokega odstotka kompleksih ogljikovih hidratov so bili sicer zelo dobri za energijo, ki so me držali pokonci prve ure veslanja, ampak proti želodcu in okusu se enostavno ne da borit.

Za kosilo sem se najraje ustavilljal v mestih in pojedel pico za dve osebi ali nekaj porcij pašte. Tako sem si vsaj malo popestril “gurmansko” kulinariko, pa še kakšno sem lahko rekel z natakarjem, da nisem bil čisto ves dan tiho .

Ko pa ni bilo pri roki konobe, pa sem si glikogenske rezerve obnovil z legendarno Podravko in njenimi juhami. Ena podravkina vrečka je narejena za liter vode, jaz pa sem jo malček predelal in ji dodal še pol litra in 250g jušnih testenin. Na koncu ponavadi ni niti ratala juha ampak bolj mokra pašta. Vse skupaj ni bilo niti malo vabljivo. V štirih tednih sem pojedel približno petintrideset takšnih packarij, parkrat za kosilo in večerjo v istem dnevu. Ne ravno apetitlih.

Vse drugo pa so bili priboljški za grickanje in energijo med veslanjem. To so bile frutabele, sezamove medene tablice, žitne tablice, M&M’s in med. Na vsakih 15 minut oz. 1 miljo (odvisno od razpoloženja in stanja na morju) sem se ustavil in naredil tri požirke vode. Tak postanek je trajal manj kot minuto. Na vsake štiri krajše postanke pa je prišel eden daljši – 3 minutni. V tem času sem zmazal kako ploščico ali popil malo medu in se dobro napil.

Na celem potovanju sem popil približno 8kg medu. Domači med od Medakov . Oče mi ga je nalil v pollitrske plastenke, iz katerih sem ga lahko potem cucal. Med je povečini sestavljen iz fruktoze in glukoze, to sta dva monosaharida, ki ju brez večje predelave lahko celice v mišicah izkoristijo za energijo.

Za eno uro veslanja človek porabi približno 500 kCal. Torej sem jih jaz v povprečju potreboval okoli 5500 kCal dnevno (7*500+2000 standard), ki pa jih nisem uspel pojesti. Za konzumirat takšne količine hrane moreš prehrano že zelo dobro poznati in dobro načrtovati vnaprej. Na žalost me to znanje še vse čaka.

Kuhinja na Žirju.

Priprava gurmanske fešte na Istu.

Preko dneva sem popil približno 6,5 litra vode (odvisno od vremena in od hrane), čez noč sem popil še dodatnega pol litra, preko hrane pa sem zaužil še kakšen liter. Skupaj približno 7 do 8 litrov dnevno.

Za lažje pitje med samim sedenjem v kajaku sem imel dva hidracijska mehurja (hydration bladder) in sicer dvolitrski Source Widepac in trilitrski Deuter Streamer. Na prvi pogled, še posebej v trgovini, sta oba enaka, vendar imata tako en kot drug malenkost drugačne detajle, ki pa niso zanemarljivi. Source je proizvajalec obeh hydration bagov (zato imata enak dizajn in sta iz enakega materiala), le da ene prodaja pod svojo znamko, druge pa dela po naročilu za Deuter.

Skupne pozitivne lastnosti:

• Zelo vzdržljiva plastika, ki je ni potrebno vzdrževati. Sourcev mehur sem uporabljal zadnjih 9 mesecev približno 3krat na teden po 90minut. Večino od tega je bil izpostavljen soncu in morski vodi in kljub temu je plastika še vedno kot nova (razen lepotnih prask zaradi moje malomarnosti in uporabe).
• Plastika, ki ne oddaja nikakršnega vonja. Imel sem že nekatere druge noname hidracijske mehurje in voda je po parih uporabah začela grozno zaudarjati po plastiki.
• Enostavno in funkcionalno zapiranje. Zgornji vrh meha se obrne navzdol in namesti se letvica, vse v 5 sekundah.
• Čep proti umazaniji. Obe izvedbi imata zraven ustnika zavezan še praktičen pokrov, ki se namesti preko ustnika in ga tako zavaruje pred umazanijo.
• Zelo dobro tesnjenje. Ko zapremo mehur, iz njega ne steče niti kapljica (če mi nočemo ).

Skupna negativna lastnost:

• Ne dovolj zanesljiv ustnik. Če ustnik odvijemo, da je ta takoj pripravljen za pitje, ne tesni vedno tako kot bi moral. Pogosto se zgodi, da povleče notri zrak in potem, ko hočeš naredit požirek, moreš prvo posesat zrak iz cevi in šele nato pride tekočina. Nič drastičnega, ampak ko si žejen pod vročim soncem se ti vsako dodatno delo priskuti.

Dodatne stvari, ki jih ima Source Widepac:

• Odstranitev cevke za pitje. Iz mehurja lahko na enostaven in zanesljiv način takoj odstraniš cevko za pitje. To mi je bilo všeč takrat, ko sem moral it iskat vodo peš in mi ni bilo treba paziti in držati cevke in ustnika. Pri Deuterju to ni mogoče.
• Označba za nivo tekočine. Source ima označene nivoje tekočine na steni mehurja. To je predvsem priročno če je potrebno v tekočino zmešati še kakšne dodatke, da so v pravem razmerju. Deuter tega nima.

Dodatne stvari, ki jih ima Deuter Streamer:

• Ročaj za držanje mehurja. Ko polniš mehur z vodo je veliko lažje držati za že narejen ročaj kot pa za cel mehur. Source tega nima.

Source Widepac 2.0l

Deuter Streamer 3.0l

Pri Source Widepac lahko enostavno ločiš cevko in mehur.

Pri Deuterju je nastavek fiksen.

Deuterjev (na obeh mehovih na zgornji letvici piše Source) ročaj.

Pri Sourceu ne šparajo, so raje zalili celo stranico.

Lažje polnjenje Deuterjevega mehurja.

Verdikt

Če bi se moral odločiti med tema dvema, bi vzel Source Widepac. Zaradi možnosti odstranitve cevke in zaradi označb nivoja. Ročka za držanje je praktična, ampak kljub temu ne odtehta.

Moji naslednji nakupi pa bodo mehurji znamke MSR in Platypus. Baje izdelujeta ti dve znamki (lastnik je isti) najboljšo opremo za hidracijo (in še kaj drugega).

Svojo opremo sem na kajaku uporabljal štiri tedne skoraj vsak dan in sem opazil marsikatero pikolovsko lastnost, ki na prvi pogled sploh ni opazna, se pa pokaže po določenem času uporabe. V sledečih objavah bom opisal posamezne kose opreme, karbonsko veslo Ainsworth, Palm rešilni jopič, Uniden MHS350  VHF, Garmin eTrex GPS, Source in Deuter Hydration, suhe vreče Lomo in še mnogo drugih malenkosti.

Pojma nimam, zakaj mi je kajak v tako otroško veselje. Do marca sploh nisem držal vesla v rokah, zdaj pa bi ga imel stalno po rokah. Obrežje Ljubljanice je kot mesto Gogi, ki čaka na dogodek. Na srečo še ni zagorelo nikjer, ampak zdi se mi, da je vedno isto. Kljub temu, pa mi je zanimivo veslat ob njem. Najboljše pa je to, da ko preveslam tisto uro dve, se sploh ne spomnim kaj sem vmes razmišljal. Fenomenalno.

Po dolgih štirih letih mi je šlo presenetljivo dobro. Osvojil sem cele 3.5 točke od………. 14 .  S tem, da sem v zadnjem kolu premagal na koncu drugo uvrščenega gospoda in dvakrat remiziral s solidnimi igralci.

Drugače pa sem bil totalna polomija. Z belimi sem še lahko se nekaj silil z daminim gambitom, ampak kot črni proti E5 pa sem bil kot kura brez glave. Ampak bo, počasi se daleč pride. Če bom zopet prebral kakšno šahovsko knjigo pa še dlje.

Približno novembra 2008 sem dobil idejo, da bi bilo zanimivo preveslat hrvaško obalo. Sicer nisem še nikoli prej sedel v kajaku, ampak sej na prvi pogled pa res ne zgleda težko veslat naravnost, ane? Enkrat leva, enkrat desna, enkrat leva, še enkrat desna in gremo.

Da bi se spoznal z osnovami veslanja, sem obiskal Kajak Kanu klub Ljubljana ( www.kajak-ljubljana.si,  takrat še delujoča spletna stran ) in se na srečo uspel dogovoriti za malo šolo kajaka s fenomenalnih učiteljem Andražem. Veslat sem začel proti koncu februarja, tako da sem pred poletno avanturico imel približno štiri mesece in pol časa za kolikor toliko osvojit tehniko veslanja v ravni črti. Najprej so bile te črte vse prej kot ravne, ampak s časoma so se vse bol gladile (ki pa še vedno niso čisto ravne). Med tem sem si kupil še sea kayak Viviane Avalon od Kajaksporta in se z njim med vikendi valjal po slovenski obali. V Ljubljani pa sem veslal po Ljubljanici s kajakom Buran Weekend od Roto Sporta.

Proti koncu zime sem si začel postopoma nabavljati vso potrebno opremo. Veslo, rešilni jopič, suhe vreče, suho obleko, VHF, GPS ….in še kup malenkosti.

Dan D je bil 13.7.2009, ko sem se iz uvale Artatore (44.574710 N, 14.408376 E) na Lošinju odpravil veliki modrini naproti. V Dubrovnik sem priplul 29.7, odisejadico pa zaključil 13.8 v Zadru. Prvotni namen je sicer bil štartat iz Savudrije in priveslat v Dubrovnik (po možnosti še malo nazaj ), ampak sem raje prišparal očeta in štartal izpod Kvarnerja.

Največja zahvala, da nisem imel cel mesec niti najmanjše krizice (razen trikrat po 5 minut, ko mi je padel cukr) gre predvsem tistim, ki niso verjeli vame. Z njimi v mislih je bil vsak zaveslaj užitek. Cmok.

Po potovanju sem blog preselil na domeno mmarin.net in pisal predvsem prijazno do iskalnikov in nadvse nezanimivo za bralce. Projekt je kmalu klavrno propadel, ker kljub relativno zadovoljivemu prometu nisem od oglasov dobil niti za en sendvič dnevno. Zato sem energijo raje preusmeril čez mejo, tako, da lahko danes pojem vsaj eno rezino polnozrnatega črnega kruha na dan.

Svet interneta se mi je odprl januarja 2008 in od takrat sem v povezavi s spletom spoznal ogromno zanimivih ljudi, ki so vse prej kot običajni geeki. Internet je realnost, to ni fiktiven svet, “ki ne obstaja”. Obstaja in še kako pomemben je, četudi ga ne moreš prijet v dlan.

Na blogu ne bo tekla beseda o mojih preosebnih stvareh, izključno o tistih, ki bi jih lahko videl tudi zunanji (in ne vsevedni) pripovedovalec. Ampak upam, da bo kljub temu zanimivo, če ne to, pa vsaj informativno. Rad bi tisto kar znam in kar sem se naučil delil tudi z drugimi. To je eno izmed bistev tega v čem živimo.