www.transatlantik.si.

Ker sem mnenja, da je registracija barke enostavno samo registracija barke, sem najprej odšel na Luško kapitanijo v Piran. Rekli so, da se s takšnimi stvarmi raje ne ukvarjajo in me napotili na glavno izpostavo v Koper.
Ko sem še isti dan odšel na Luško Kapitanijo Koper, so me tam že pričakovali. Na žalost prvi vtis ni bil dober. Čim sem zaprl vrata, je gospod za pultom že navedel vse dokumente, ki so potrebni za registracijo, brez, da bi mu sploh predstavil projekt in barko.
Zahteval je kupoprodajno pogodbo, potrdilo o izbrisu iz registra ter CE certifikat.
Zataknilo se je že pri potrdilu o izbrisu. V Veliki Britaniji je praksa takšna, da se ob ne podaljšanju registracije, barka avtomatično zbriše iz registra. Prejšnji lastnik je domov dobil obvestilo, da bo barka, v primeru neplačila registracije, izbrisana iz registra. Ker plovila ni uporabljal in je to kmalu po tem zamenjalo tudi lastnika, registracije ni podaljšal.

To obvestilo, da barka že pol leta ni registrirana v Veliki Britaniji, Luški kapitaniji ni bilo dovolj. Zahtevali so potrdilo o izbrisu iz britanskega registra, ki pa ga ta v tem primeru ne izdaja. Torej dokument, ki ga ni.
Že tukaj se poraja prvo vprašanje. Ali lahko birokrati na Luški kapitaniji v Kopru zahtevajo potrdilo, da barka ni registrirana v Južni Koreji? V tem primeru je Južna Koreja tako relevantna kot Velika Britanija, saj barka ni ne v enem ne v drugem registru. Tako razmišljanje se ne sklada z mojo logiko. Da zahtevaš potrdilo o nečem, kar ne obstaja. Poleg tega registracija za takšno barko zakonsko ni potrebna, ne po slovenski in ne po britanski zakonodaji, a je z njo laže urejati zavarovanje in druge stvari. Torej bi bilo čisto normalno, če barka pred tem sploh ne bi bila registrirana.

Ker mi vrag ni dal miru, da so taki zapleti sploh mogoči, sem še enkrat odšel h “kapitanom”. Tudi tokrat so ostali neomajni glede potrdila o izbrisu iz registra, so me pa napotili k klasifikacijskim zavodom po spričevalo o gradnji čolna in listino o ustreznosti gradnje. Gospod je bil tako prijazen, da mi je celo natisnil imena in naslove zavodov, vendar se očitno ni mogel zadržati, da ne bi pripomnil, da osebno zelo dvomi, da bomo certifikate dobili. Ker ima barka za sabo že dva uspešna prečenja Atlantika v obe smeri ter tri svetovne rekorde, me je njegova opazka milo rečeno presenetila.

Že na začetku, ko so iz piranske kapitanije klical v Koper, da prihajam, se mi je to zdelo čudno. Ko pa sem prišel k prvem klasifikacijskem zavodu in je ta rekel, da je že seznanjen z mojim primerom, pa nisem mogel verjet, da je to sploh možno. Očitno so si na Luški kapitaniji Koper zadevo vzeli še bolj k srcu kot jaz, da so o mojem primeru obvestili klasifikacijske zavode. Na srečo je bil gospod toliko prijazen, da sva pogledala kaj lahko narediva, a je bil skeptičen glede možnosti, saj je bila končna odločitev na strani njegovih nadrejenih v Trstu.

Lahko si samo mislim, kaj so zaposleni na Luški kapetaniji povedali klasifikacijskim zavodom. Ko sem prišel na Bureau Veritas v Koper, se je zopet pripetil dogodek, ki ga nisem pričakoval. Gospe sem povedal, da potrebujem certifikate za barko, ki bo veslala čez ocean. Zakričala je kolegu, ki je očitno bil zadolžen za te zadeve, ta pa je kot iz topa ustrelil da ne. Ni mogoče in da nima časa. Tudi na moje vprašanje, ali se lahko vsaj pogovorimo, da mu razložim za kaj se gre, je bil odgovor negativen.
Ne predstavljam si, da bi nekdo na tak način, že na vratih, odgnal stranko, ki je sploh ne pozna in ne ve točno kaj sploh potrebuje. Torej se mi zopet poraja vprašanje, a je bil tudi on obveščen, da prihajam?

Po kakšni logiki državni uradnik pokliče neko zasebno podjetje in ga obvesti, da prihaja k njem stranka, ter tako vnaprej ustvarja mnenje?

Gospod iz tretjega klasifikacijskega zavoda je znanec mojega očeta in je bil prijazen. Rekel pa je, da tega raje ne bi delal, ampak če res želim…

Če na kratko povzamem, eden izmed klasifikacijskih zavodov, ki do sedaj ni obravnaval še nobene veslaške barke, bi moral ugotoviti, da je barka, ki je dvakrat prečila ocean, ustrezna za Atlantik. Morali bi mi izdati potrdilo, da je barka res dolga 8.8m in čisto zares široka 1.8m. Strokovno izmerjeno!
Ironija zbirokratizirane države, ki uničuje samoiniciativnost ter aktivno prelaga (ne)odgovornost iz enega kupa na drug, v vsej svoji veličini.

Kar boste prebrali bo zvenelo, da mi je tuje slajše od domačega, a na žalost v tem primeru to drži. O Falmouth Coast Guard lahko govorim le v superlativih. Profesionalci, ki vedo zakaj so v službi. Barko smo vpisali v Small Ships Register v borih 2 minutah, prek spleta. Nato pa so nas povabili v njihov centru za koordinacijo in reševanje, s katerim pokrivajo vzhodni del severnega Atlantika, ter nam predstavili, kaj lahko oni naredijo za nas. Skoraj sem padel na rit, ko sem slišal te besede.

Tudi britanska obalna straža zahteva, da barka ni vpisana v drug register in da je dolga točno toliko kot je zares dolga. A z razliko od Slovenske zakonodaje, v Veliki Britaniji to jamčiš s svojim podpisom in ne potrebuješ potrdila za vse možne in nemožne stvari.

Britanci ima register bark v takšni ali drugačni obliki že od sredine 17. stoletja, že dobrih dvesto let pa deluje obalna straža, kar je več kot očitno pri njihovi življenjskosti in prilagojenosti na realne potrebe njihovih “uporabnikov”.

Država (Ministrstvo za promet) regulira področja, ki tega niti pod razno ne potrebuje. Za varnost na morju bi veliko bolje poskrbeli z ozaveščenem javnosti in promoviranjem dobre prakse, kot pa s hranjenjem arhiva potrdil o izbrisu bark iz registra.

Upam, da se bodo te zadeve v prihodnosti sprostile zakonskega primeža in končno pristale v službi ljudi in ne birokracije.

Andraž znova organizira tečaj za odrasle. Vsem, ki si želite naučiti veslat na mirnih vodah, priporočam, da vas v ta svet uvede Andraž. Zna ogromno, še bolj pomembno pa je to, da zna to znanje prenesti na svoje učence.

Več info na:
Facebook skupini
ali http://andrazkrpic.wordpress.com/sola-kajaka/

Click here to view the embedded video.

Click here to view the embedded video.

Mogoče sem malo avtista, ampak ne razumem uporabe fizikalnih količin, zakonov in enot v psevdo znanstvene namene. Saj poznate tisto »Davno pozabljena in zapostavljena  starodobna kitajska zdravilna veda, ki upošteva principe kvantne mehanike…«?

Tokrat se je tudi v Poletu prikradel podoben nesmisel, ki je kolumni pustil zelo grenak in trpek priokus. Avtorica je pisala o zakonih privlačnosti, o vplivu drugih ljudi na naše razpoloženje in o širjenju vibracij misli.

Pravi, da naše možganske celice začnejo vibrirati takrat, ko nekaj mislimo. Prvo vprašanje, ki si ga tukaj zastavim je to, da kaj hudiča pa se dogaja z enormno količino možganskih celic s katerimi ne moremo zavestno upravljati? One delajo skoraj neprestano, a oddajajo tudi one to energijo, ki vpliva na druge ljudi?

Najbolj pa me je zmotilo to, da naj bi se ta energija misli prenašala prek elektronov do druge osebe. Zakaj za vraga je potrebno vplesti elektrone? Če bi dejansko lahko elektroni prenašali to energijo, bi se še vedno premikali v smeri električnega polja. Temu nihče od znanstvenikov ne bo oporekal! Smer gibanja elektronov pač določa smer električnega polja. Torej bi tej elektroni lahko potovali le v eno smer, edino če jih ne bi naše telo izstrelilo s takšnim sunkom sile, da bi bili kos sili električnega polja. Se sliši preveč komplicirano? Res je, zato ker to pač ni res. Enako kot čajnik ne kroži okoli Zemlje. Ker pač ne, ni potrebe po njem.

Da smo ljudje povezani med seboj in da vplivamo drug na drugega vemo. Vemo! Pa ne vplivamo samo ljudje na ljudi, tudi opice imajo isto lastnost podzavestnega komuniciranja. Za to in za marsikaj drugega, verjetno tudi za razvoj skupnosti in učenja, so zaslužni zrcalni nevroni! Verjamem, da se sliši premalo pompozno in mistično, ampak da, naši možgani so krivi, da nekdo prenese svojo jezo na nas.

To je zelo dobro razloženo tudi v Ted Talku VS Ramachandran: The neurons that shaped civilization.

Takšne neresnične stvari me spravijo v nejevoljo, da potem še naprej vrtam za nepravilnostmi v tekstu.  Na primer, da »se kot magnet enaka energija privlači med seboj«.  Za magnet je značilno to, da se privlačita južni in severni pol, enaka pola pa se hudo odbijata!

Vsebinsko se strinjam z napisanim, drži kot pribito in to me najbolj boli, da je dobra, resnična misel podana na tak zavajajoč način! Predpostavke mehanizma delovanja so zgrešene. Zakaj bi se zatekali v temna področja magičnosti in nerazumljivega, če pa smo te pojave že raziskali, jih znamo načelno razložiti, predvsem pa jih še uspešno raziskujemo.

V sredo bova s paraolimpijcem Galom Jakičem začela letošnjo hitrostno preizkušnjo – preveslanje hrvaške obale v samo sedmih dneh.
Tisti, ki ste me spremljali že latni na poti do Zakintosa veste, da sem poizkusil rekord postaviti že lani, pa mi ni uspelo. No letos se vračam v drugačni izvedbi. Veslala bova kajak dvojec in začela v Prevlaki ter priveslala v Slovenijo.
Dnevna poročila bom objavljal na transatlantik.si/blog, prav tako na Twitter in Facebook.

Danes ponoči bosta Denis in Boštjan začela z odpravo Mura 2011. Ravno pred nekaj urami je bil pri meni Boštjan in vzel svoj kajak (moj bivši ), ki ga bo peljal še na to lepo pot.
Potovala bosta po celotni Muri, od izvora (Avstrija, nacionalni park Hohe Tauern, 1898 m nadmorske višine) do njenega izliva v Dravu blizu Legrada na Hrvaškem. Računata, da bosta za pot potrebovala 9 dni.
Mi za računalniki pa ju bomo lahko spremljali preko bloga Mura 2011 in preko Facebooka. Lepo se imejta!

Smo tudi na Twitterju: @TransAtlantik12 in Facebooku: TransAtlantik 2012.

Upam, da nam bo vsem zanimivo!