19. dan – Drač in GPS

Včerajšnji dan je bil zanimiv. Zjutraj sem se najprej odpravil v Drač – Durres, da nakupim hrano in vodo ter uredim internet. Kajak sem parkiral takoj na začetku mesta in s taksijem smuknil v center do trgovine AMC. Tam sem poleg interneta dobil še novo poznanstvo z vodjo poslovalnice. Fabian je med drugim tudi častni meščan Drača in nadvse brihten tridesetletnik, ki me je s svojim avtom peljal po nakupih in nazaj do kajaka. S takšnimi dobrimi ljudmi dobi potovanje tisti pravi čar, ko ti popoln neznanec pride naproti in ti pomaga, svetuje in rešuje tvoje probleme.
Popoldne pa ni bilo tako idilično. Prve tri ure je šlo dobro, od treh naprej pa se je maestral toliko okrepil, da so bili valovi že konstantno okoli metra, veliko pa tudi prek. Kot da to ne bi bilo dovolj, mi jo je zagodel še GPS.
Predstavljajte si tole. Veliki valovi v zadnji polbok, od najbližjega kopna (na vzhodu) si oddaljen 4nm, GPS ti kaže še 2nm do kopna na JZ, a ti ga nikjer ne vidiš. It naprej ali obrnit na JV? To je bilo vprašanje . Ko je postalo res preveč čudno, sem na srečo lahko poklical domov in vprašal, če bom s trenutnim kursom “zadel” kopno ali ne. Ker je bil odgovor negativen sem za ziher raje obrnil na najbližjo točko. Situacija ni bila kritična, ampak nzanašal sem se na GPS. Že cel čas, ko sem se vozil proti navideznemu kopnu mi nekaj ni štimalo. Moral bi biti širok zaliv v obliki črke U. Izkazalo pa se je, da ena stranica U-ja manjka in je bol podoben J-ju. Z GPSom sme ciljal na vrh U-ja, ki pa ga ni bilo.
Za prihodnje dni je napovedano zelo vetrovno vreme, kar mi seveda skače v zelje. Očitno, se bo Albanija malo zavlekla.

17. dan Albanija, Shengjin

Včeraj sem šel samo še 6 milj jugovzhodno od Ulcinja in se izkrcal ravno v štabu Kitesfere .

Kajtarji so se malce pritoževali, da ni dovolj vetra, meni pa ga je bilo celo preveč. Čeprav maestral piha ravno v moji smeri, mi lahko nagaja. Če so valovi preveliki se kajak zaletava in skače, namesto da bi šel gladko naprej. Pred Ulcinjom mi je maestral dodal pol milje na uro, po postanku, pa mi je prav toliko vzel. Pihati je začel premočno in počutil sem se, kot da veslam v medu. Nikamor ni šlo.

Za kosilo sem prispel v Albansko luko Shengjin, kjer so me zelo gostoljubno sprejel. Niti potnega lista nisem vzel iz torbe, ker sta bila policist in kapetan tako navdušena nad kajakom . Kupil sem si Albansko SIM kartico, vendar imam problem z internetom. Prodajalcem se namreč ni sanjalo, kakšne nastavitve (APN, username, password) ima njihova mreža in nikakor jim nisem mogel razložiti kaj želim. Niti po italijansko, niti po angleško. Na žalost tudi na internetu nisem mogel najti.
Če ima kdo par minut odvečnega časa, bi ga prosil, če lahko malo pobrska po netu in poizkusi najti APN, username in pass za AMC omrežje. Če bo uspešen, naj mi prosim pošlje sms na +355-684-680-438. Zalo mu bom hvaležen! Za nagrado dobi razglednico iz Zakintosa .

Če pa ne bo nič, pa bom jutri ali pojutrišnjem poizkusil v Draču.

1/2 16. dne: Ulcinj

Pocasi se privajam kako bo v Ablaniji. V Ulcinju so namrec Albanci v vecini. Sam sebi se cudim, ker ponavadi nisem tak, ampak Albanci se mi zdijo taki, kot da bi samo studirali, kako bi me nategnili . Vem, da ni tako, vendar mi njihove face in govor ne navdajajo z zaupanjem.

Sem pa siguren, da so vredu ljudje, tako kot vecina prebivalcev tega sveta. Le svojih predsodkov se moram otresti.

Sedaj grem na kosilo in dokupit zaloge vode in hrane, nato pa proti Albaniji. Za zvecer se nisem siguren kje bom spal. Mogoce ze v Shqipërii, mogoce pa se v Crni gori.

15. dan Crnogorci

Najprej se oproscam, da vceraj ni bilo objave. Nikakor nisem nasel nobenega cyber cafeja v Budvi, internet kartice pa si za dva dni nisem kupoval.

Vceraj mi je bilo vreme zelo naklonjeno, maestral mi je dodal k hitrosti pol milje in vse je bilo super.

V Budvi sem se najprej oglasil na policiji in carini. Lahko si predstavljate kako je izgledalo. Pet policajev in en carinik sedijo v senci in resujejo svet. Mislim, da sem jim s svojim prihodom polepsal dan, ker so se kar hoteli pogovarjati, sprasevali vse mozno in niso se nehali cuditi, hehe. Po pol ure sem jim koncno zbezal in odsel resnejsim opravkom naproti.

Pred kakim tednom mi je v GPS (v predel kjer so baterije) prislo malo morske vode. Ker je aparat narejeno yelo dobro, to naceloma ni nikakrsem problem.  Samo posusis in je. Pred dvema dnvoma pa so se zacele pojavljati tezave, ko je GPS ob rahlem dotiku yadnje strani kar ugasnil. Kot inzenir  zacetnik sem seveda takoj posumil slabe kontakte. Malo brus papirja in WD-40 je resilo vse probleme. Upam, da trajno.

14. dan: Molunat

Še 7 milj in končal bom s hrvaško obalo, toliko loči Molunat in Prevlako.

Zjutraj sem v Dubrovniku odšel na policijo, da se odjavim iz države, pa so me samo debelo gledali in rekli, da imajo prvi tak primer. Na srečo niso komplicirali ampak napotili na kapetanijo. Tudi tam niso vedeli kaj naj z menoj in so mi samo zaželeli mirno morje.

Prva ura veslanja je bila grozna. Nič vetra, samo veliki valovi (1m), ki so prihajali iz vseh smeri. Obala ob Dubrovniku je navpična in se zato valovi skoraj popolnoma odbijejo. Ko se tej odbiti valovi srečajo z “orginalnimi”, nastane zmeda. Premetavalo me je sem in tja, gor in dol. Sam sem se videl kot 100-kilska balerina, ki si želi, a ji ne gre najbolje.

Pri Cavtatu pa se je umirilo in lahko sem začel prešerno veslati in si na glas prepevati zimzelene refrene .

Jutri me čaka Črna gora in odkrivanje novega, komaj čakam!

PS: Mama mi je poslala prijazen mail v katerem me je sproti še opozorila na slovnične in pravopisne napače. Zelo se trudim, da bi jih bilo čim manj,  vendar utrujenost naredi svoje. Pa še hiteti moram, da mi ne zmanjka baterije.

13. dan Dubrovnik in zbogom GoPro

Točno eno leto je okrog in 1. avgusta sem znova priveslal v Dubrovnik. Vreme je bilo končno vredu, malo burje na začetku vendar nič groznega.

Od danes naprej me ne bo več skrbelo, da bi mi ukradli GoPro kamero, ker imajo ta trenutek z njo fotosešn raki in školjke približno 2 milji vzhodno od J rta Šipna.  Ja, padla mi je v vodo . Ampak imam dober izgovor.

Bil sem že tako blizu Šipna, da valov skoraj ni bilo več. Umirjeno sem veslal, leva, desna, leva, desna…, ko je kar na enkrat nekaj zapihalo ob boku kajaka. Pogledal sem levo in zagledal delfina, na približno enem metru od sebe. Skoraj bi ga z veslom po glavi, tkao blizu je bil! Po tolikih urah samotnega veslanja je to seveda v meni vzbudilo kipeče občutke občudovanja in nemira. Hitro sem pograbil kamero, jo vžgal in sprožil. Delfin me je med tem za nekaj metrov prehitel, zato sem kamero odložil in naredil nekaj zavesljajev. Seveda nisem gledal naprej ampak tega igralca in naenkrat z veslom udarim enkaj trdega in slišim čof. Prvo mi ni bilo jasno kaj je to bilo, ko pa sem videl, da pred mano ni več kamere, je bilo že prepozno. Kajak je dobro naložen in ima velik vztrajnostni moment, zato ga je nemogoče ustavit na mestu. Ko sem besno zaveslal nazaj pa je bilo že vsega konec, kamera je že jadrala globoko navzdol.

Seveda sem naslednjih 15 minut preklel delfina, kajak, kamero, še najbolj pa sebe. Ampak takle imamo, zdej je še živ bog ne spravi ven. To pomeni manj fotk iz kajaka in več iz obale. Škoda.

Če je en delfin izzval takšno reakcijo še dobro, da ni ob bok priplavala kaka naga morska deklica. V tem primeri bi se verjetno  jaz utopil, ne samo kamera .