12. dan: Ugani kje? Na Mljetu!

Minil je še en dan lenarjenja in še vedno sem na Mljetu.

Začel se je katastrofalno, ob 5.30 je začelo močno deževati in končalo šele ob poldne. Moj šotor, narejen za tople poletne noči, je seveda premočil. Na srečo sem spal na malo poševnem terenu in se je vsa voda zbirala ob spodnji stranici. Ko je bilo te vode za približno 10 cm mi ni preostalo drugega in sem moral prerezati rob šotora, da je lahko voda počasi odtekla.
Teh pet ur sem prečepel s spalno blazino preko glave, da sem bil vsaj malo na suhem. Malo sem bral, malo razmišljal in gledal v prazno, malo surfal… in končno je sonce nadvladalo oblake.
Preostanek dneva sem sušil oblačila, spalno vrečo, urejal kajak in pregledal zaloge hrane.

Za večerjo sem imel zopet srečo in naletel na dobre ljudi. Tokrat so me povabili na super mineštro, polento z olivami in domač kruh ekipa Ljudmila.org & prijatelji.

Jutri zjutraj pa se dokončno odpravljam v Dubrovnik. Skoraj ne morem verjet .

11 dan: Še vedno na Mljetu

Tudi danes mi bogovi niso bili naklonjeni.Upal sem, da se bo jugo do popoldneva polegel in da bom lahko odšel do Lopuda, vendar sem na žalost še vedno na Mljetu.
Poizkusil sem izpluti, a sem prišel samo do sosednjega zaliva. Valovi so bili preveliki (konstanto nad 1,5m) in  veslanje me je bolj spominjalo na Blue Tornado iz Gardalanda, kot pa na kajakaško turo.

Za jutri dopoldne je napovedano izboljšanje šele po 9 uri in na žalost mi do 13 ne bo uspelo priti do Dubrovnika. V Dubrovniku morem prevzeti dve pošiljki (zelo pomembni, med in potni list ) , torej me čakata še dva dneva posedanja. V nedeljo pošta namreč ne dela.

To čakanje mi že preseda, ampak druge ni.

10. dan: Mljet

Pretekla noč je bila najbolj pestra do sedaj. Spal sem na enem majhnem otočku nasproti Lumbarde na Korčuli. Cel otok je bil velik par sto kvadratnih metrov, z dvema drevesoma in veliko gostega grmičevja. Vse lepo in prav, če ponoči ne bi vsake toliko slišal kako se nekaj premika in šuška. Kavelj pa je bil v tem, da sem slišal premikanje kamnov, vzroka za te zvoke pa nikjer.
Čeprav se imam za razumnega človeka in vem, da  more biti en logičen razlog za to, sem se še vedno počutil nelagodno in me je bilo strah. Tisti neracionalni strah, ko ubistvu začneš verjet v duhove, čeprav veš, da jih ni . To me je pripravilo tako daleč, da sem ob desetih in pol zvečer začel pakirati stvari in si hotel poiskati drug otokr za spanje. Na srečo sem se potem umiril in samo premaknil šotor bliže morju, da so valovi preglasili kamne .

Zjutraj sem dokaj pozno odrinili proti Mljetu in kljub temu imel srečo z vremenom. Jugo je začel pihati šele ko sem že prišel dovol blizu obale, da me ni preveč motil.

Za dobro jutro sem ob Mljetu zagledal jato tun, okoli 40-50kg, ki so bile ravno na jutranji malici. Na žalost fotoaparata ni bilo blizu, pa še prehitre so bile .

Obala Mljeta je za kajakaše zelo tečna. Na celotni severni strani je možno pristati samo v Polačah, Kozarici in Sobri (na umetni plažici 2x2m). Drugo so vse samo nedostopne skale.

Tipična obala Mljeta

Za jutri je napovedano močno jugo in še ne vem kaj bom naredil. Odvisno od vetra se bom poizkusil premestiti na Lopud ali Šipan.
Za odhod iz Hrvaške se morem oglasit na carini v Dubrovniku in nato v najkrajšem času zapustiti teritorialne vode. Po jugu je napovedana še močnejša burja, ki pa naj bi trajala samo en dan. Verjetno bom počakal, da bo to mimo in šele nato zaveslal proti Črni gori. Zadnih 17nm hrvaške obale je namreč brez kakršnekoli plaže, kjer bi se lahko skril pred vremenom, kar je veliko huje kot odprto morje. Če se ti  ob takšni obali kaj zgodi, prej ali slej pristaneš na čereh, v parih kosih.

9. dan: Skoraj nesreča

Ker se moral izkoristit Hadovo gostoljubnost do konca, sem spal do osmih in se na pot odpravil šele ob 9.15. Najprej sem jo mahnil na Hvar, potem pa je bilo treba premisliti, ali počakati da mine tremuntana, ki je bila napovedana za tretjo uro, ali pa se podvizati in priveslati do punte Lovišta na Pelješcu preden začne premočno pihati. Modro sem se odločil za drugo varianto in ravno še ulovil zadnje pol ure, da sem z vetrom v hrbet nato prišel vse do Lumbarde.

Včeraj zvečer me je Had zasliševal. Lahko si preberete intervju.

Pri kuhanju večerje pa se je malo zataknilo! Skoraj sem ostal brez kuhalnika in šotora :). Posoda ima na spodnji strani rebra za boljšo izmenjavo toplote in večji izkoristek in ima zato tudi plastični pokrov za dno, da se rebra ne poškodujejo. Ker sem bil malo zmeden sem pozabil odstraniti ta pokrov in je vse skupaj lepo zagorelo. Gorilnik je bil samo par centimetrov od roba šotora (druga napaka) in kapljice goreče plastike so tako ravno še osmodile platno.

Na srečo pa sem dovolj hitro ugotovil kaj se dogaja in ni večje škoda .

Hopla, kaj pa če ni vse res?

Ob odhodu so se nekateri spletni portali in časopisi odločili, da bojo iz dolgčasa objavili tudi novico o mojem aktivnem dopustu.

Vse se je začelo z odprtjem teme na forumu Internet Mojster. Nek član te skupnosti je o moji nameri obvestil Večer, potem pa so novice začele padati kot domine.  Najbolj žalostno od vsega je to, da so bile vse napisane po istem kopitu, totalno nezanimive in z nekaterimi neumnostmi.

V veliko novicah je že na začetku pisalo, da sem brez sponzorske in medijske podpore. Vsak, ki je obiskal ta blog vidi v desni koloni napis Sponzorji in dva logotipa do njunih spletnih strani.

Sandiline me je opremil z oblačili, krovnico in rešilnim jopičem, Navisafe pa z lučmi. Poleg teh dveh je še Cscanoe, ki mi je priskrbel vesla.

Tej ljudje so dejansko dali svoj denar in čas v moj projekt in mi omogočili, da se varno in kar se da udobno pripeljem do Zakintosa. Zato mi tudi njihove vzpodbudne besede pomenijo veliko.

Še en kiks v novicah je odsotnost medijske podpore. Pa saj je celoten članek posvečen mojem potovanju, torej je že medijsko podprt. Čisti nesmisel . Poleg tega pa so si skoraj vsi po vrsti “sposodili” moje fotografije objavljene na blogu in gostovane na flickru.

Po kakšni logiki, lahko časopisna hiša in spletni portal vzame fotografije, ki niso objavljene pod nobeno posebno licenco in ampak imajo vse Copyright znakec in jih objavi v svojem mediju? Niti en sam samcat novinar mi ni poslal maila in vprašal za dovoljenje za objavo. Meni nič, tebi nič so jih pobrali in objavili.

Tožil jih sicer ne bom , ampak če se bo to dogajalo tudi v prihodnje bo vsak dobil račun. Ni problem v tem, da jih objavijo. Problem je v tem, da niso prosili zato in so se požvižgali na moje avtorske pravice. Na nekaterih nisem niti podpisan kot fotograf ampak so označene kot Osebni arhiv?!

Skoraj vsakemu, ki bo želel uporabiti moje fotografije v nekomercialne namene bom to dovolil, ampak mora prej vprašati in poslati naslov spletne strani na kateri bo objavljen članek. Malo sem tečen, vem, ampak želim si red in preglednost, tega so me učili doma in na faksu .

UPDATE: Skoraj bi pozabil še enega podpornika. Zaradi navala na spletno stran in povečanega pretoka podatkov so mi Žabci do konca avanture omogočili neomejen prenos! Najlepša hvala!

8. dan: Hotel 6*

Za mano je še ena nemirna noč. Plaža na kateri sem prespal na južni strani Brača ni nudila nobenega zaklona proti vetru in je šotor celo noč dobro treslo. Tudi temperatura se je precej spustila in kljub termo hlačam in spalki me je malo zeblo. Najhuje pa je bilo zjutraj. Brač je zelo visok in sonce me je obsijalo šele po treh urah veslanja v zmernem VSV. Zato sem naredil krajši postanek na vhodni strani Brača in potem prečil 13nm na kopno v Igrane k blogerski zvezdi Hadu in njegovi boljši polovici.
Prišel sem ravno za čas kosila in Roni je skuhal izvrstno pašto. Še prej pa seveda tuširanje s sladko vodo. Kako je pasalo! Popoldne je bilo malo počivanja, pranja in menjavanja baterij, zvečer sem imel dva intervjuje za Radio Kum in Radio Antena, sedaj pa še malo počitka.
Jutri me čaka Hvar, če bo veter dovolil pa bom poizkusil priti do Korčule.

Vreme naj bi čez dva dni stabiliziralo in mi tako omogočilo prijetno nadaljevanje poti proti Črni gori in Albaniji. Upam, da so zadeli!

Prijetno veslanje pred Makarsko

7. dan #2 Nadaljevanje v umirjenem tempu

Po kosilu se je morje skoraj popolnoma umirilo in sem zato šibal nazaj na plažo, da ujamem še vsaj nekaj ur veslanja. Kakor zakleto ni bilo v dveh urah nobenega avta v moji smeri, da bi me potegnil teh 10km. No, sem pa vsaj noge pretegnil.

Popoldne sem naredil malo manj kot 7nm in se tako še malo približal jutrišnji destinaciji, Igranam, kjer me bi bo (baje ) z odprtimi rokami sprejel in gostil Had, najbolj brani slovenski bloger. Obljublja med in mleko, komaj čakam!

Z današnjim dnem se začne tudi lagodnejši tempo. Veslal bom 8-9 ur na dan, kar pomeni nekje od 25 do 30 navtičnih milj.  5 ur pred kosilo, 4 ure po kosilu, zaključim pa okoli sedme ure zvečer. S tem bom imel več časa za samo gledanje obale, hranjenje in tudi spanje. Pa tudi za branje se bo našla kakšna urica več. Od dvanajstih knjig, ki jim imam s seboj, sem do sedaj prebral samo eno.  Očitno bom moral pohitrit tempo!

6. in 7. dan: Razen vremena vse OK

Trenutno sem pešačil dve uri do Bola na Braču, da sem prišel do interneta. V uvali kjer kampiram namreč lovi samo VIP, jaz pa imam T-Mobile.

Situacija je sledeča. Včeraj zjutraj sem odrinil iz Šolte in nameraval iti na Hvar. Na srečo sem se po dobrih 30 minutah odločil, da to raje ne naredim. Burja je začela pihati vedno močneje in na koncu ni bila več šala. Zato sem se obril nazaj proti Šolti in se počasi pomikal ob obali do Brača. Vse je šlo dobro do okoli štirih popoldne, ko je veter obrnil na V, JV in začel sem veslati samo 1-1,5nm/h in to z vsemi močmi. Ta veter ni bil napovedan in me je čisto presenetil.

Vstavil sem na plaži in zamenjal veslo “žličke” za navadno, manjše. Amapk tudi s tem ni šlo nikamor in sem se vrnil nazaj na to isto plažo in zaključil dan.

Za danes je bilo napovedano izboljšanje že dopoldne, zato sem vstal ob 4.30 ampak na žalost brez razloga. Še vedno je pihal močan VSV in veslanje bi bilo čista potrata energije. Rekord je seveda s tem padel v vodo ampak tako je pač to. Vreme ima zadnjo besedo.

Da nebi kdo mislil, da se gre pri takih podvigih za kakšne odločitve o smrti in življenju. Tudi če bi se včeraj odločil, da grem iz Šolte na Hvar bi 99.9% preživel, to sploh ni vprašanje. Trik je v tem, da so rame na takem morju zelo zelo obremenjene, ker zaradi iskanja ravnotežja ne morem veliko delati s hrbtom. Ker se pa obenem tudi nafilan z adrenalinom ne čutiš nobene bolečine. Zato je možnost za poškodbe precej velika in s tem tudi kvocient dobiček/tveganje premajhen.

Kako naprej pa bo odvisno od trenutnih odločitev. Če se bo veter malo polegel bom poizkusil popoldne narediti kakšno miljo, če ne, pa jutri .

Brezvetrje ob obali Šolte

Plaža na Braču

5. dan – Vreme jo zagode

Tudi današnji dan ni šel tako kot bi moral . Vedel sem, da bo okoli poldne začela burja in se nisem preveč sekiral, ker bi ob burji lahko veslal ob južni strani Šolte.  Na žalost pa je veter obrnil na tremuntano  in veslanje je postalo bolj podobno breakdanceu na valovih. Veter je pihal dokaj močno, v sunkih tudi tako, da sem moral veslo dobro držati, da ga ni odneslo. Valovi so bili 1m+ , vsake toliko kakšen do 1.5-2m, ki se je na vrhu zlomil.

Problem nastane, ko s kajakom posrfaš val in pridobiš na hitrosti (do 7 vozlov), nato se vrh začne lomiti, zajame krmo kajaka, ko malo obrne in ti še hitreje zdrsiš dol in vstran, val pa ti ne pust zadnjega dela in te zalije. To načeloma ni ne vem kaj, če je kajak prazen, ampak s toliko stvari kot imam sedaj, sem zelo neokreten in nekajkrat je malo manjkalo, da nebi pogledal pod vodo.

Zato sem raje zavil v prvo uvalo na južni strani Šolte in zadel v polno. Prijetna druščina mladih me je povabila na teletino izpod peke s krompirji. Očitno je še pravica na tem svetu . Dober tek!

Kako se bojo stvari odvijale v prihodnjih dneh je v rokah lokalnih bogov. Napovedana je zmerna do močna burja, ki pa ni nujno, da mi bo zelo otežila potovanje. Tako vsaj upam.

4. dan: Zataknilo se je, ampak karavana gre dalje

Ponavadi se enkrat zatakne. Meni se je danes. V planu sem imel preveslati relacijo Sali – Rogoznica (cca. 45nm), pa mi je v več kot enajstih urah uspelo priti le do južnega rta Žirja, do Stupice male. Na žalost nisem imel sreče z vremenom. Kazalo je sicer super, ampak po eni uri veslanja me je v Korantih ujel nasprotni tok in veter, ki sta mi za dobre tri ure zmanjšala povprečno hitrost za okoli en vozel, kar pomeni skoraj eno uro. Ni pa bila samo zmanjšana hitrost, tudi utrudil sem se precej več kot sem si želel, zato sem se odločil, da danes ne prečim iz Žirja do celine, kar bi pomenilo 13 navtičnih milj odprtega morja. Zaradi utrujenosti bi potreboval za tako razdaljo lahko tudi pet ur in ker ga raje držim, kot lovim, sem se raje odločil za varnost in si odredil nočitev na otoku.
Glavni razlog zakaj sem se tako odločil je ta, da bi v tem primeru presedel v kajaku dobrih 16 ur, prišel bi pozno in veslati bi moral ponoči, kar je ob celini, kjer je veliko prometa, lahko nevarno.

Moj glavni cilj je priti na Zakintos. Če bi sedaj videli v kakšnem stanju je moj križ, pas, rit in noge, verjetno nebi (narazen ali skupaj?) mogli verjeti, da so to posledice veslanja. V bistvu so roke in hrbet trenutno moj najmanjši problem. Ker po cel dan sedim v vlažnem in toplem so se mi naredile take zelo zanimive odrgnine in rane. V kokpitu kajaka je kar tesno in moja koža je v teh razmerah tako občutljiva, da je joj .

Z današnjim “neuspehom” se je tudi zaključilo upanje na preveslanje hrvaške obel v manj kot 8 dneh. Še vedno računam (odločilo bo seveda vreme), da bom hitrejši kot Dario in Marko in (8 dni in 12 ur, na ruti J-S), ampak bo to v urah in ne dnevih.

Supica mala

Kljub temu je vzdušje na visokem nivoju!