Marin M.

Prehrana je bila ključnega pomena pri vsakodnevnem veslanju. Nihanja sladkorja v krvi so se takoj odražala v totalni apatiji in nezainteresiranosti, predvsem pa v občutju nemoči, ko mi je veslo skoraj padlo iz rok.

Za zajtrk sem se ponavadi nabasal z Nutello in/ali marmelado na prepečencu. Prvi teden sem še vstrajal s kosmiči v vodi, ampak so bili tako narejeni musliji čisto preveč nagravžni. Res, malo stvari mi je bilo tako nagravžnih v življenju kot tej kosmiči namakani v topli vodi. Bljah!  Zaradi visokega odstotka kompleksih ogljikovih hidratov so bili sicer zelo dobri za energijo, ki so me držali pokonci prve ure veslanja, ampak proti želodcu in okusu se enostavno ne da borit.

Za kosilo sem se najraje ustavilljal v mestih in pojedel pico za dve osebi ali nekaj porcij pašte. Tako sem si vsaj malo popestril “gurmansko” kulinariko, pa še kakšno sem lahko rekel z natakarjem, da nisem bil čisto ves dan tiho .

Ko pa ni bilo pri roki konobe, pa sem si glikogenske rezerve obnovil z legendarno Podravko in njenimi juhami. Ena podravkina vrečka je narejena za liter vode, jaz pa sem jo malček predelal in ji dodal še pol litra in 250g jušnih testenin. Na koncu ponavadi ni niti ratala juha ampak bolj mokra pašta. Vse skupaj ni bilo niti malo vabljivo. V štirih tednih sem pojedel približno petintrideset takšnih packarij, parkrat za kosilo in večerjo v istem dnevu. Ne ravno apetitlih.

Preberi do konca »

Med dolgimi urami veslanja (na dan sem povprečno veslal več kot 7h) je bilo glavno imeti pri roki dovolj hrane in pijače. Pred potovanjem sem razmišljal, da bi med veslanjem pil hipotonični ali izotonični napitek, vendar nisem imel dovolj časa (in volje), da bi preizkusil pijačo v toplejših razmerah – kakšen okus ima, ko je segreta na 30°C, če dovolj odžeja, ali imaš po pitju lepljiva usta zaradi sladkorja…. Tako, da sem se odločil za navadno vodo.

Preko dneva sem popil približno 6,5 litra vode (odvisno od vremena in od hrane), čez noč sem popil še dodatnega pol litra, preko hrane pa sem zaužil še kakšen liter. Skupaj približno 7 do 8 litrov dnevno.

Za lažje pitje med samim sedenjem v kajaku sem imel dva hidracijska mehurja (hydration bladder) in sicer dvolitrski Source Widepac in trilitrski Deuter Streamer. Na prvi pogled, še posebej v trgovini, sta oba enaka, vendar imata tako en kot drug malenkost drugačne detajle, ki pa niso zanemarljivi. Source je proizvajalec obeh hydration bagov (zato imata enak dizajn in sta iz enakega materiala), le da ene prodaja pod svojo znamko, druge pa dela po naročilu za Deuter.

Skupne pozitivne lastnosti: Preberi do konca »

Oprema igra ključno vlogo pri udobnosti potovanja in morale, ki je včasih odločilno med tem, da pošlješ vse skupaj v tri pm in skoraj hedonističnim uživanjem. Ker sem moral vso svojo opremo kupovat prvič, je jasno, da nisem mogel kupit vse najboljše, ker bi moral za to potrošit še kakšno mošnjo evrov več kot sicer. Do sedaj še nimam izkušnje, da bi draga športna oprema nebi bila kvalitetna, ni pa lahko najti nekaj za zmerno ceno in kljub temu kvalitetno.

Preberi do konca »

Po 13. avgustu sem bil danes prvič na kajaku. Občutki fenomenalni! Malo stvari je takšnih, ki me spravijo do smeha samo ob misli nanje. Res, ma uno res. Že dopoldne in predvsem na kolesu na poti do kluba, sem se počutil kot otrok, ki ve da bo čez kratek čas dobil novo igračko in se nasmehne že samo ob tem misli. Sicer najina simbioza ni bila čisto vedno na tako visoki ravni. Na poletne potovanju sem ga dvakrat preklel. Obakrat je bil razlog nizek cuker v krvi -> pomanjkanje energije -> utrujenost -> razdražljivost do onemoglosti, ko ti ni všeč oblika oblačka na nebu in zaradi tega popizdiš. Na srečo take stvari hitro potlačim v podzavest in se ob spominih nanje samo malo kislo nasmehnem . Preberi do konca »