Marin M.

Danes je bil prekrasen dan za kratek trening po Ljubljanici in preizkus GoPro HD še v funkciji kamere. Snemal sem v resoluciji 1280×720 (16:9 @ 30 fps) in posnel 44minut filma, kar je zneslo skupaj 2.7 GB velik file v MP4 formatu. Zaradi starosti moje kište (ki je bila že pred tremi leti, ko je bila nova, čisto na dnu zmogljivosti ) je bilo editiranje filma vsej prej kot užitek, eno samo zatikanje in preskakovanje . Zgleda, da bo treba nekaj € vložit tudi v nov laptop.

Veslanje samo je bilo zelo prijetno, temperatura ni bila ekstremna kot pred kakšnim tednom. Edina kritična točka so prsti na rokah. Imam slabe neoprenske rokavice, ki takoj premočijo in mi malo zategujejo prste. zaradi tega kri ne cirkulira tako kot bi morala in prsti začnejo boleti od mraza. Ampak se preživi .

Včeraj sem dobil in seveda takoj preizkusil novo kamero GoPro HD surf HERO, ki je ustvarjena za vodne športe, tudi kajak.

Snema 1080p / 960p / 720p HD (pri 720p 60 sličic na sekundo) in ima možnost slikanja vsakih 2, 5, 10, 30 ali 60 sekund, tri posnetke zapovrstjo in seveda samosprožilec. Za oceno bo treba še malo počakat in se prvo naučit uporabljat to napravico, potem pa jo še poizkusit na malo zahtevnejšem veslanju – morje, burja, sonce in veliki valovi. Na prvi pogled se zdi, da je idealna, tako stvar bi si želel vsak kajakaš oz. drug, ki se ukvarja z vodnimi športi. Kamera je res trdno spravljena v polikarbonatno ohišje in naj bi bila vodoodporna do 60 m. Sigurno ni uporabna do te globine, ampak lepo se sliši . Tudi na udarce naj nebi bila občutljiva. Torej še ena igračka kot se spodobi. Namestiš, vključiš in potem pozabiš da obstaja in se ne sekiraš če bo delala ali ne.

Še nekaj slik iz včerajšnjega treninga po Ljubljanici.

Zaradi majhnega zaslona je imenu zelo uporabniško neprijazen in še z navodili sem se malo lovil .

Preberi do konca »

Štirje tedni so dovolj dolgo obdobje, da imam za povedat tudi kakšno skoraj tragikomično izkušnjo. Taka, ki bi se lahko najbolj nerodno končala se je dogodila med veslanjem iz Korčule na Hvar.

Lep sončen dan, bonaca, nikjer nobenega. V miru veslam, ko v daljavi za sabo zaslišim gliser. Vidim, da se gre o precej veliki barki, ki vozi v moji smeri. Ampak ker je bila še kak kilometer oddaljena nisem mogel točno reči, a gre direktno na mene ali pa bo šla sto metrov levo ali desno. Ker je na mirnem morju moj kajak dobro viden, se nisem obremenjeval, da me gliser nebi videl in zaobšel. Hrup je postajal vedno glasnejši in gliser vse večji. Preberi do konca »

Prehrana je bila ključnega pomena pri vsakodnevnem veslanju. Nihanja sladkorja v krvi so se takoj odražala v totalni apatiji in nezainteresiranosti, predvsem pa v občutju nemoči, ko mi je veslo skoraj padlo iz rok.

Za zajtrk sem se ponavadi nabasal z Nutello in/ali marmelado na prepečencu. Prvi teden sem še vstrajal s kosmiči v vodi, ampak so bili tako narejeni musliji čisto preveč nagravžni. Res, malo stvari mi je bilo tako nagravžnih v življenju kot tej kosmiči namakani v topli vodi. Bljah!  Zaradi visokega odstotka kompleksih ogljikovih hidratov so bili sicer zelo dobri za energijo, ki so me držali pokonci prve ure veslanja, ampak proti želodcu in okusu se enostavno ne da borit.

Za kosilo sem se najraje ustavilljal v mestih in pojedel pico za dve osebi ali nekaj porcij pašte. Tako sem si vsaj malo popestril “gurmansko” kulinariko, pa še kakšno sem lahko rekel z natakarjem, da nisem bil čisto ves dan tiho .

Ko pa ni bilo pri roki konobe, pa sem si glikogenske rezerve obnovil z legendarno Podravko in njenimi juhami. Ena podravkina vrečka je narejena za liter vode, jaz pa sem jo malček predelal in ji dodal še pol litra in 250g jušnih testenin. Na koncu ponavadi ni niti ratala juha ampak bolj mokra pašta. Vse skupaj ni bilo niti malo vabljivo. V štirih tednih sem pojedel približno petintrideset takšnih packarij, parkrat za kosilo in večerjo v istem dnevu. Ne ravno apetitlih.

Preberi do konca »

Med dolgimi urami veslanja (na dan sem povprečno veslal več kot 7h) je bilo glavno imeti pri roki dovolj hrane in pijače. Pred potovanjem sem razmišljal, da bi med veslanjem pil hipotonični ali izotonični napitek, vendar nisem imel dovolj časa (in volje), da bi preizkusil pijačo v toplejših razmerah – kakšen okus ima, ko je segreta na 30°C, če dovolj odžeja, ali imaš po pitju lepljiva usta zaradi sladkorja…. Tako, da sem se odločil za navadno vodo.

Preko dneva sem popil približno 6,5 litra vode (odvisno od vremena in od hrane), čez noč sem popil še dodatnega pol litra, preko hrane pa sem zaužil še kakšen liter. Skupaj približno 7 do 8 litrov dnevno.

Za lažje pitje med samim sedenjem v kajaku sem imel dva hidracijska mehurja (hydration bladder) in sicer dvolitrski Source Widepac in trilitrski Deuter Streamer. Na prvi pogled, še posebej v trgovini, sta oba enaka, vendar imata tako en kot drug malenkost drugačne detajle, ki pa niso zanemarljivi. Source je proizvajalec obeh hydration bagov (zato imata enak dizajn in sta iz enakega materiala), le da ene prodaja pod svojo znamko, druge pa dela po naročilu za Deuter.

Skupne pozitivne lastnosti: Preberi do konca »

Oprema igra ključno vlogo pri udobnosti potovanja in morale, ki je včasih odločilno med tem, da pošlješ vse skupaj v tri pm in skoraj hedonističnim uživanjem. Ker sem moral vso svojo opremo kupovat prvič, je jasno, da nisem mogel kupit vse najboljše, ker bi moral za to potrošit še kakšno mošnjo evrov več kot sicer. Do sedaj še nimam izkušnje, da bi draga športna oprema nebi bila kvalitetna, ni pa lahko najti nekaj za zmerno ceno in kljub temu kvalitetno.

Preberi do konca »

Po 13. avgustu sem bil danes prvič na kajaku. Občutki fenomenalni! Malo stvari je takšnih, ki me spravijo do smeha samo ob misli nanje. Res, ma uno res. Že dopoldne in predvsem na kolesu na poti do kluba, sem se počutil kot otrok, ki ve da bo čez kratek čas dobil novo igračko in se nasmehne že samo ob tem misli. Sicer najina simbioza ni bila čisto vedno na tako visoki ravni. Na poletne potovanju sem ga dvakrat preklel. Obakrat je bil razlog nizek cuker v krvi -> pomanjkanje energije -> utrujenost -> razdražljivost do onemoglosti, ko ti ni všeč oblika oblačka na nebu in zaradi tega popizdiš. Na srečo take stvari hitro potlačim v podzavest in se ob spominih nanje samo malo kislo nasmehnem . Preberi do konca »

Po štirih letim sem včeraj zopet zaigral šah. Super je bilo. Sem že skoraj pozabil tisti občutek, ko bi po (ne)upravičeno zgubljeni partiji nasprotniku najraje primazal eno zaušnico, a se zadržiš in samo kislo nasmehneš in začneš razlagat “Ja tam sem spregledal tisto očitno… Tam sem imel zmagovalno kombinacijo, samo me je ura preganjala pa nisem uspel….Eno pa morem tudi jaz izgubit….”. Preberi do konca »

Letošnje poletje sem uresničil drugo željo iz svojih XX želja pred koncem življenja. Prva je bila uresničena že pred dvema letoma, ko sem en mesec preživel na ekvadorskih otokih Galapagos – raju na Zemlji.

Približno novembra 2008 sem dobil idejo, da bi bilo zanimivo preveslat hrvaško obalo. Sicer nisem še nikoli prej sedel v kajaku, ampak sej na prvi pogled pa res ne zgleda težko veslat naravnost, ane? Enkrat leva, enkrat desna, enkrat leva, še enkrat desna in gremo. Preberi do konca »

Po malo manj kot enem letu na naslovu marinmedak.com znova živi blog. Prvega sem začel pisati silom prilike, pred lanskim potovanjem v Mongolijo, ko smo na Potopisniku ravno vzpostavili agregat za popotniške bloge in smo morali zbrat vsaj nekaj prispevkov.

Po potovanju sem blog preselil na domeno mmarin.net in pisal predvsem prijazno do iskalnikov in nadvse nezanimivo za bralce. Projekt je kmalu klavrno propadel, ker kljub relativno zadovoljivemu prometu nisem od oglasov dobil niti za en sendvič dnevno. Preberi do konca »